Nered narave ali več istega

Današnje sklicevanje na naravo in celo na Naravo, pozivanje ljudi k vračanju k naravi in vsemu, kar je naravno – naravne so tudi mušnice (sic!) –, vse to lahko dnevno spremljamo v oglasih, saj je že čisto vsaka hrana, zlasti pa z divjo rastjo rakavih celic povezano rdeče meso, naravna in pridelana po nekakšnih naravnih standardih, je nadvse sporno in kaže na popolno pomanjkanje vpogleda v materialno realnost, kar narava vsekakor je, saj ni duhovna tvorba, obsojena, da večno lebdi nad materialnim svetom. Sklicevanje na naravo je v teh časih res skrajno problematično, kajti narava sama je v resnih težavah, z njo pa tudi človeštvo, saj je povsem odvisno od nje, obenem pa jo spreminja na način, ki je povsem nerazumen.

Mislim kajpak na podnebne spremembe in katastrofe, ki si dnevno sledijo po vsem svetu, mediji pa o njih večinoma ne poročajo in se obnašajo, kot da jih sploh ni. Zlasti pa mislim na spoznanje, ki se je rodilo v povezavah med psihoanalizo in filozofijo.

Psihoanaliza, ki ne bi bila povezana s filozofijo, bi bila zgolj zastarela terapevtska praksa. Zastarela, ker jo je preprosto povozil čas, saj se nove terapije rojevajo kot gobe po dežju; boljše so že zato, ker so pač novejše in podprte s sodobno znanostjo. Kaj torej pomeni povezava med psihoanalizo in filozofijo, da je tako pomembna za tokratno razmišljanje o človekovem nerazumnem odnosu do narave in lastne prihodnosti?

Po odgovor na vprašanje nam ni treba daleč. Eden najboljših interpretov psihoanalize oziroma Freudovih spoznanj je bil Jacques Derrida, kot sem že večkrat poudaril. Dober je tudi zato, ker je razumel povezave med psihoanalizo in ontološko diferenco ali razliko. O čem govorim?

Govorim o nenavadni naravi same materialne realnosti, ki je taka, da jo težko razumemo, ne zlahka, obenem pa imamo ljudje še tole težavo: mimogrede se nam zgodi, da ne vemo, kaj delamo drugim ljudem okoli sebe, kakšne učinke povzročamo, ko skušamo biti dobri, korektni, prijazni in vse drugo, kar se od nas pričakuje. Realnost namreč ni transparentna in nam ni dana na vpogled.

Dogaja se nam torej nekaj, kar za našimi hrbti potrjuje, kar je dokazoval Derrida: že sama materialna realnost je ujeta v dialektična spreminjanja sebe; razum je ujet v antinomije in vodi vanje; naša dolžnost je, da se znebimo iluzij, v katere spontano verjamemo prav kot razumna bitja.

Ničesar ni onkraj logike in dialektike, zato je naš spontani odnos do realnosti neustrezen, saj vidimo harmonijo, kjer je ni, red, kjer ne obstaja, in smisel, kjer ga nikoli ni bilo in ga ni mogoče odkriti oziroma ustvariti. Spontani odnos do sveta moramo zato zavrniti, da bi prišli z dežja pod kap, ki ga predstavlja resnična struktura realnosti. Zanimanje za resnico je zato lahko tudi začetek poti v depresijo, zato pride še bolj do izraza spoznanje, da ljudje ljubijo iluzije celo bolj kakor sebe, kot je velikokrat poudaril Freud. Sedaj je tudi jasno, zakaj jih tako močno ljubijo in se jih oklepajo z vsemi štirimi.

Sklicevanje na razum zato lahko krepi vero v iluzije, sproža uničevalne posledice, zaostruje spore med ljudmi in ohranja sicer nepravična razmerja med ljudmi.

Vse skupaj pa vendarle ni obsojeno le na depresijo in životarjenje v iluzijah, saj obstaja tudi žarek upanja.

Dogodek, ki vrže svet iz tira, je mogoč natanko zato, ker je svet sam zmožen zanj, če lahko tako rečem, ker obstaja notranja možnost zanj. Imenuje se ontološka diferenca, natanko tista diferenca, ki povezuje psihoanalizo s filozofijo in zaradi katere psihoanaliza ni terapevtska praksa, primerljiva z drugimi terapevtskimi praksami, ki jih filozofija niti ne zanima.

Ko se zgodi Dogodek, svet ni več enak, kot je bil. Nikoli več ne bo enak, saj ne more biti. Ni nujno, da se zgodi krvava revolucija, ki se je ljudje sicer bojijo, saj zadošča nova ideja, s katero se začne ukvarjati veliko ljudi.
Taka ideja je lahko etičnost. Ko človek razume, kaj vse pomeni, ne more biti več tak, kakršen je bil pred tem. Preprosto ne more biti. Revolucija se je torej že zgodila.

Sledi zgolj več istega.