Neracionalnost drugih

Spontano prepričanje pravi, da različni ljudje opazujejo isto objektivno realnost – ne na povsem enake načine sicer, toda dovolj podobno, da se lahko sporazumejo, kakšna je. V resnici pa je bistveno drugače. Težko se sporazumejo ali pa se preprosto ne morejo niti tedaj, ko si tega zelo želijo. Zakaj je tako?

Naj najprej poudarim, da orisano spontano prepričanje ljudi pogosto spremlja še drugo prepričanje. To je prepričanje, da so ljudje, ki ne opazujejo sveta tako kot mi, ki ga ne razumejo tako kot mi, neracionalni ali pa celo ne dovolj inteligentni.
 
Domnevna nevednost drugih ljudi je izvrstna krinka za naše nerazumevanje, kako poteka zaznavanje sveta, kako poteka razmišljanje o njem, kako delujejo možgani. Vse to nas ne zanima prav dosti, ker smo pač prepričani, da imajo probleme z zaznavanjem in razumevanjem sveta predvsem drugi ljudje, ne mi sami.
 
Kognitivna kreativnost sicer omogoča ljudem preoblikovanje zaznavanja in razumevanja realnosti, toda sama po sebi še ne zadošča, da bi bili ljudje zares kreativni in pripravljeni poslušati drug drugega.
 
Obstajajo namreč sistemi prepričanj (belief systems), za katere ne trdimo, da pačijo pogled na realnost, saj bi potem logično obstajala možnost, da obstaja nepopačeni pogled nanjo, lahko pa rečemo, da določajo, kaj so dejstva sveta in kaj je sam svet, kako ga zaznavati in razumeti.
 
Različni ljudje imajo kajpak različne sisteme prepričanj. Kaj storiti?
 
Ljudje najprej preprosto moramo biti v kaj prepričani in moramo verjeti – na primer v lastna prepričanja. Drugače ne moremo živeti in ne moremo zaznavati realnosti, jo pojasnjevati in razumeti.
 
Na tej točki, to je čisti začetek, se moramo že ustaviti. Ustaviti se moramo zato, ker ljudje nismo samo prepričani v kaj, dogaja se nam še nekaj.
 
Socialni psihologi dokazujejo, da so ljudje kot socialna in družbena bitja podrejeni tudi moralnemu presojanju dejstev sveta. Kaj je značilno zanj?

Za moralno presojanje dejstev je značilno ugotavljanje in poudarjanje, kaj je prav in kaj ni. Ljudje zato presojajo, kaj obstaja in kaj ne obstaja, kaj je dejstvo in kaj ni, obenem pa tudi ugotavljajo, kaj je prav in kaj ni, kaj je moralno sprejemljivo in kaj ni sprejemljivo. Tako presojanje dodaja dejstvom čustveni naboj in energijo. Ljudje tako bolj ali manj prepričano, močno ali manj močno zagovarjajo dejstva, ki jih zaznavajo kot dejstva, in vztrajajo pri tem, kar mislijo, da je prav.
 
Tako delovanje vpliva na obdelovanje dejstev in informacij, njihovo odkrivanje, izbiranje in povezovanje. Proces se nadaljuje tako, da krepi intuicijo, nezavedna prepričanja, oboje pa utemeljuje moralno presojanje s principi, z domnevnimi dejstvi in z logiko, pa čeprav nastajajo pri tem logične napake.
 
Sklep, ki ga izpeljemo iz povedanega, ni ravno optimističen. Ljudje pogosto sklepajo od zgoraj navzdol in redkeje od spodaj navzgor. Sklepanje od spodaj navzgor je zahtevnejše, saj pomeni mukotrpno neselekcionirano zbiranje dejstev in sklepanje brez moralnega presojanja, medtem ko poteka razmišljanje in sklepanje od zgoraj navzdol po lažji poti. Pomeni namreč krepitev vnaprejšnjih intuicij, pričakovanj in želenih sklepov. V takem primeru ljudje izbirajo dejstva, ki potrjujejo motive, želje in potrebe, intuicije in pričakovanja, vse to pa ostro razločujejo od motivov, želja, potreb, intuicij in pričakovanj drugih ljudi, ki pripadajo drugemu občestvu ali drugi skupini, ob sočasnem ugotavljanju, da so prav ti drugi ljudje neracionalni ali celo premalo inteligentni.