Neprofitabilno – 6.

V časniku The New York Times berem: obstaja preprosto orožje zoper ameriškega predsednika Trumpa – imenuje se spodobnost; medtem ko borze zopet letijo v nebo, se povečuje tudi mizerija številnih ljudi. Kaj je torej novega?

Da se velja spodobno obnašati do drugih ljudi? Verjetno to velja od pamtiveka. Vsak človek to zlahka dojame, pa vendar je nespodobnosti, kolikor hočete. Zakaj potem govoriti o spodobnosti kot orožju zoper predsednika države? Ker je vulgaren človek? A kako je sploh mogoče, da postane tako vulgaren in nespodoben človek predsednik države, človek torej, ki ga na mesto predsednika postavijo milijoni ljudi? Ker so tudi sami nespodobni? V kakšnem svetu smo se znašli, da je v njem toliko nespodobnosti?
 
In zakaj ne leti v nebo blagostanje navadnih ljudi? Zakaj vedno cvetijo borze, ne pa sleherniki? V kakšnem svetu živimo? Zdi se, kot da bi se morali vsi veseliti razcvetanja borz, ne pa tudi vsakdanjega življenja.
 
Živimo v svetu, v katerem cvetijo borze, predsedniki držav so lahko nespodobni, pa so še naprej predsedniki, mizerija številnih ljudi se povečuje iz dneva v dan, nespodobni ljudje volijo nepodobne predsednike, drugi pa pravijo, da je spodobnost orožje. Lepo se obnašajte, bodite spodobni, pa ste že oboroženi! Tako je na tem svetu.
 
Ali pa so to samo lepo, a neučinkovite metafore. Paul Krugman piše, da optimizem zaradi vzpenjanja Appleovih dobičkov ne plača položnic. Res je, Apple je podjetje, čigar vrednost ocenjujejo na več kot dva bilijona dolarjev; to je dva tisoč milijard. Eliti se obetajo zlati čas. Drugim se ne obetajo. Kljub temu naj bi se veselili. Kot da je življenje radostno, ker čisto majčkena skupinica ljudi služi milijarde.
 
Pandemije bo morda konec v dveh letih, pravijo poznavalci za Svetovno zdravstveno organizacijo. To je dve leti mizerije za številne. Doslej je v pandemiji koronavirusa umrlo nekaj več kot osemsto tisoč ljudi; kmalu jih bo milijon. Je, kar je, pravijo, poti nazaj ni. Številni nimajo za hrano. Ne morejo nahraniti niti svojih otrok. Mislim na ZDA, ne na prislovično revno Afriko. Mislim tudi na Evropo in Slovenijo.
 
Vprašanje se vrstijo. Kako je mogoče, da elite nenehno bogatijo, razlike med njimi in vsemi drugimi ljudmi pa se povečujejo?
 
Odgovor pravi, da je globalno gospodarstvo v globoki depresiji že precej let, medtem ko vrednost borznih indeksov nima nobene neposredne zveze z realnim gospodarstvom. In v tem času je razkorak še večji kot sicer, dodaja Krugman.  
 
Poleg tega je zelo zanimivo tole spoznanje. Najbogatejšim korporacijam gre dobro, ker ljudje, ki vlagajo denar vanje, verjamejo – da jim bo šlo še bolje. Verjetje je očitno pomembno. Ljudje bi radi zaslužili, radi bi imeli več, zato verjamejo, da bodo korporacije ustvarile več, da bo torej tudi njim kaj padlo z bogatinove mize. Torej dobesedno želijo, da imajo korporacije veliko dobičkov.
 
Gospodarstvo, ki je v depresiji, jih torej ne zanima, kot poudarja Krugman, in ima prav, saj je premalo dobičkonosno. Če je v depresiji, namreč ne ustvarja kaj prida dobičkov; ustvarja jih, a ne dovolj, apetiti pa so veliki. Rožnate projekcije so torej namenjene tem, ki že imajo, in onim, ki si obetajo, da bodo imeli. Kdor nima, ne more plačevati niti položnic, jutri pa ne bo dosti bolje.