Neprofitabilno – 5.

Ljudje nimamo nobenega dostopa do realnosti, ki bi bila neodvisna od našega razmišljanja o njej – od našega dostopanje do nje. Ne moremo misliti realnosti tako, da je ne mislimo. Ne moremo niti reči, da je tam, neodvisna od nas, ker za to potrebujemo jezik. Če hočemo karkoli reči o realnosti, potrebujemo jezik. Ne moremo izstopiti iz njega, da bi kaj rekli o realnosti – na primer to, da je neodvisna od našega izrekanja o njej. V tej perspektivi je povsem nesmiselno reči, da je Hegel zastarel in presežen filozof. Ko na primer trdi, da je naš odnos do realnosti vselej njeno konceptualiziranje. V takem spoznanju ni ničesar zastarelega – vselej bo tako, ker bomo ljudje mislili realnost. Preprosto je ne moremo ne-misliti. Še več: ko jo mislimo, vselej že tudi mislimo, da jo mislimo, mislimo, kako jo mislimo. Naš odnos do realnosti je torej tak, da  ga mislimo. Ni res, da ga zgolj imamo. In ko ga mislimo, se dogaja to, kar ugotavlja Hegel: konceptualno gibanje. Koncepti namreč niso le nekakšni vnaprej izdelani vzorci, ki jih izdelane polagamo na realnost, da bi jo pojasnili in razumeli. Ne, konceptualno gibanje je vgrajeno v misel – ta ne more obstajati drugače kot skozi gibanje – ne more mirovati. Misel torej je gibanje. Je konceptualno gibanje. In ni neodvisno od realnosti, od tega, kar je, kajti tudi to je gibanje – natanko konceptualno gibanje. Realnost je gibanje, ni statična danost tam zunaj, misel, ki je vselej del realnosti, je gibanje. Ničesar ne moremo narediti, ne da bi se pri tem gibali. Smo delčki realnosti, ki je konceptualno gibanje.

Kar mislimo se zaradi konceptualnega gibanja vedno znova vrne. Misel se torej vrača k sebi, upogiba se vase, misli sebe kot konceptualno gibanje, saj je del realnosti. Konceptualno gibanje misli konceptualno gibanje. Ideja je tako vselej že na delu – tudi v sami materiji. Ne obstaja najprej materija, ki dolgo časa čaka na človeka, da bi jo opisal in pojasnil – ideja je vselej že tam.
 
Vrača se k sebi, k svojemu jedru, ki je brezno niča. Kot proces pomeni proizvodnjo, ustvarjanje, spočetje, kot bi rekel Hegel. Ni le nekakšno kroženje in ponavljanje istega. Koncepti, brez katerih ni konceptualnega delovanja, imajo vsebino, so vsebina, ki je zaradi gibanja in z njim natanko določena. Človek zato že od samega začetka ni svoboden, da ima svoja subjektivna mnenja, da misli, kar pač hoče, kar mu pade na misel. Daleč od tega.
 
Ljudje določamo, ko mislimo in kar mislimo. Naše konceptualno gibanje določa vsebino in obliko tega, kar mislimo. Vrača se k sebi, se pravi h gibanju. Torej ni vseeno, kaj mislimo, kot ni vseeno, k čemu se vedno znova vračamo. Naše gibanje je lahko tudi neproduktivno.
 
K čemu natančno se torej vračamo? Morda je Heglov največji miselni dosežek spoznanje, da realnost ni niti odvisna od uma (kot da jo ljudje nekako ustvarjamo s svojim razmišljanjem) niti neodvisna od njega (kot nekakšen kup snovi ali materije tam zunaj nas). Zadeva je zapletenejša.
 
Hegel: tako um kot realnost imata isto ontološko strukturo. Ljudje torej ne projiciramo uma v realnost, temveč je realnost že umna. Kako bi bilo sploh mogoče misliti um zunaj realnosti? Ko um prepoznava dinamično strukturo samega sebe, obenem spoznava isto dinamično strukturo same realnosti.
 
Vselej se torej nekaj dogaja in nas mora zanimati resnica dogajanja. Zakaj bi nas morala zanimati? Zanimati bi nas morala, ker nas vselej že (objektivno) zanima. Ničesar ne moremo storiti, da nas ne bi zanimala. Resnica realnosti, ki jo lahko spoznamo, obstaja le, če obstaja tudi resnica koncepta – sicer resnice ne bi mogli nikoli spoznati in razumeti.
 
Koncepte vselej že uporabljamo, le da ni nujno, da nas zanima resnica našega uporabljanja. Platonovo votlino zato zapusti en sam človek.