Neprofitabilno – 4.

Že od nekdaj poslušam komentarje, da ne povem ničesar novega, da vsi vse razumejo, da vselej vse že vedo, pa čeprav komentiram znanstvene izsledke, stare nekaj dni, objavljene v najboljših znanstvenih revijah tega planeta. Zlasti nekateri šolniki imajo radi taka sporočila; ne moreš jim povedati ničesar novega. Pojav je mogoče zlahka pojasniti, saj ima psihološke korenine, ki jih imenujemo obrambni mehanizmi. Če nečesa ne razumem, je za to odgovoren govorec ali pisec, ker ni dovolj razumljiv; če nečesa drugega ne razumem, v resnici intuitivno zelo dobro razumem že od nekdaj; če še nečesa ne razumem, je tisto itak nepomembno in brezvezno filozofiranje, ki je nekoristno, neuporabno in odveč. Kakorkoli se torej obrnem, vsi vse vedo, vsi vse razumejo, ničesar novega ne povem, če pa že povem kaj novega, je to odveč in brez veze. Berem knjigo o seriji Black Mirror, njen naslov je Black Mirror And Philosophy: Dark Reflections. Serijo so kajpak vsi že videli, nekaterim se zdi brezvezna, drugim je za silo všeč, vsi pa znajo povedati, da ne prinaša ničesar novega. Prav zato v senci košate fige mirno berem in razmišljam o njej, da bi bil še naprej nekoristen in da ne bi nikomur povedal ničesar novega; a saj moj namen ni, da bi komu kaj povedal, človek si namreč vse pove sam – razen ko si ne.

Ni vse laž, kar ni resnica. Človek se ozira nazaj, na primer v preteklost, in vidi odsev samega sebe, kako se ozira nazaj. Zaslon je zrcalo. Vsakdo vsak dan zre v vsaj en zaslon, ki je ogledalo. Torej odkriva v njem sebe, svojo zrcalno podobo, podobo sebe, ki zre v zaslon. Zrcalo je vedno počeno, zato so tudi podobe v njem prekinjene, zlomljene. Zrcalo ni črno, a ponuja temno podobo tebe samega, družbe, katere del si. O njej večina noče vedeti ničesar, obnaša se, kot da ne obstaja.
 
Naslednja epizoda je tudi naslednja postaja. V vzporednem vesolju, v drugi realnosti. Tako kot v seriji The Twilight Zone. Potem se potolažijo, da tehnologije ne delajo ničesar z njimi, saj jih imajo povsem pod nadzorom. Tako kot vselej vse že vedo in razumejo, obvladujejo tudi sebe in okolje, v katerem živijo. V resnici ne obvladujejo prav dosti, toda resnica jih sploh ne zanima. Živimo v post-truth era, remember?
 
Prihodnost je črna. Greta Thunberg po dveh letih protestov, v katerih je sodelovalo nekaj milijonov ljudi, te dni grenko ugotavlja, da sta dve leti izpuhteli v zrak, zgodilo se ni nič. Pač. V zrak in v oceane smo poslali še 80 milijard ton ogljikovega dioksida; samo z Grenlandije je lani vsako minuto izginilo milijon ton ledu, poroča današnji The Guardian. Požari v Kaliforniji so orjaški, take so tudi poplave na Kitajskem. Prav zdaj. Pandemija koronavirusa se stopnjuje, številke letijo v nebo, toda v resnici je vse v redu. Ukrepi vlad so brez veze, je včeraj nekdo glasno pripomnil, ker virusa tako ali tako sploh ni ali pa ni nevaren. Vse je a hoax, samo strašijo nas in nas hočejo kontrolirati – konstantna mantra teoretikov zarot e in preplašenih ljudi.
 
Prihodnost bo kljub našim prepričanjem natanko taka, kakršna bo. Niti za dlako je ne bomo spremenili. Tehnologije imamo radi. Nihče se ne bi odpovedal pametnim napravam. In ljudje potrebujejo energijo. Na primer nafto, premog in plin. Nihče se ne bo odpovedal ničemur. Pred kratkim so zmerili najvišjo temperaturo, več kot 54 stopinj Celzija. V Puščavi smrti. Kaj nas briga, saj je daleč do tja. Sploh pa je v puščavi po definiciji vroče. To vsakdo ve in razume.
 
Tako kot preveč zaščitniške matere varujejo otroke pred vsemi mogočimi nevarnosti in jih duhovno, čustveno in osebnostno pohabljajo, varujemo sami sebe. Pred nevarnostmi in pred temno prihodnostjo. Toda vesolje je brezbrižno in tam zgoraj ni nikogar, ki bi skrbel za nas.
 
Serija Black Mirror filozofira. V angleščini: it does philosophy. Na primer v epizodi The National Anthem. I know people. We love humiliation, pravi Jane (David Kyle Johnson, Leander P. Marquez,
Sergio Urueńa, What Science Fiction Does Best).
 
Poznam ljudi; radi imajo ponižanja.