Neprofitabilno – 3.

Nekdo mi je napisal pismo in me v njem vprašal, zakaj pišem tako banalne bloge, ki jih vsakdo razume, zakaj ne dam od sebe česa več. Presenečen nad pismom v senci košate fige odgovarjam.

Vzemimo v pretres znamenito tezo o ortogonalnosti, ki jo zagovarja švedski filozof Nick Bostrom. Teza je tale: končni cilj delovanja sistema je lahko neodvisen od njegove inteligence. Inteligenco razumemo kot način delovanja, s katerim sistem rešuje kompleksne probleme in skuša doseči kompleksne cilje.
 
Očitno je, da je na primer človek lahko super inteligenten, a hoče doseči cilj, ki pomeni teroristični napad na nedolžne ljudi. Je to mogoče? Seveda je. Kaj to pomeni za nas?  
 
Pomeni, da človek samo zato, ker je inteligenten, ni tudi nujno moralen ali etičen. Da bi torej dobro razumeli človeka, moramo vedeti nekaj o njegovi inteligenci in nekaj o ciljih, h katerim teži.
 
Bostromova teza pravi, da je človek bitje, ki lahko ustvarja cilje, h katerim teži, da ni vpisano v tkanino vesolja, katere cilje naj bi dosegel. Recimo, da je svoboden. Lahko izbira cilje, h katerim hoče, lahko jih misli, lahko jih izumlja. Ne more pa izbrati čisto vsakega, ker je genetsko omejen.
 
Umetna inteligenca ni genetsko omejena. Razlika med ljudmi in umetno inteligenco je zato lahko pomembna, kajti ljudje so evolucijsko in genetsko omejeni, zato je nemogoče pričakovati, da bodo vsi presegli svojo egoistično naravo in se vedli etično. Vedno znova bodo dajali prednost svojim pred njimi, vedno znova bodo diskriminatorni, vedno znova bodo nekoga izključevali, ovirali, sovražili etc.
 
Pri umetni inteligenci je drugače – lahko je veliko bolj etična kakor večina ljudi. Razlika nam veliko pove o ljudeh, ki vedno znova trdijo, da nekaj vedo, da imajo veliko znanja, da so inteligentni, morda celo zares so, toda vse to jim nujno ne pomaga, da bi se do drugega človeškega bitja vedli etično. Ali bi se morali?
 
Ključ do odgovora na to vprašanje je zavest. Brez nje človeška bitja ne moremo ustvarjati smisla in pomena lastne eksistence. Poleg tega nam zavest pravi, da je vsak človek odvisen od drugih ljudi in drugih živih bitij, ki jih ima na primer za hrano, da ne more živeti in preživeti sam. Torej mora skrbeti zanje, saj hoče preživeti in se reproducirati. Skrb in odgovornost za drugega pa sta temelja etičnosti. Inteligenca brez etičnosti je torej premalo za preživetje z zavestjo opremljenih človeških bitij.

Če torej hočemo preživeti in dosegati kompleksne cilje, moramo skrbeti za inteligenco plus etičnost.
 
Humanistična misel, ki izhaja iz etičnosti, pa na žalost med ljudmi še dolgo ne bo prevladala. Ni šans. Prevladoval bo neoliberalni žargon, ker bo kapitalizem še dolgo tukaj. Kako to vem? Vem, ker sem dojel, da je imel Foucault prav, ko je dokazoval povezave med oblastjo in vednostjo. Humanistična misel bo vedno v opoziciji, saj ne mara za oblast. Povezave med oblastjo in vednostjo slonijo na dejstvih, informacijah, na potrebi po novih informacijah in dejstvih. Humanistična misel nima tu nobenega mesta. Šolanje je še vedno v glavnem za dejstva in informacije, za izdelano znanje, manj za humanistično misel.
 
Humanistična misel se pričenja kot pripoved, kot naracija, kot izraz zmožnosti človeških bitij za imaginacijo, zamišljanje. Ali natančneje.
 
Humanistična misel je izraz zmožnosti, da se človek postavi v čevlje nekoga drugega, da se postavi na različne simbolne kraje, od koder razmišlja o svetu in o tem, kar je v njem, da bi ustvaril pomen in smisel. Takih krajev je neskončno veliko.
 
Ni en sam in ne obstaja tak kraj, da bi lahko zanj rekli, da je pravilen in da so zato vsi drugi bolj ali manj napačni. Ljudje pa so še vedno pripravljeni razmišljati predvsem na način prav – narobe.
 
Martha Nussbaum ima absolutno prav, ko zapiše, da sta bistvena dela demokratičnih edukacijskih praks kultiviranje zmožnosti za empatijo in sočutje. Tako kultiviranje pa se ne začne v šoli, ampak se mora začeti v družini. Pri vzgoji otrok torej. Pri vzgoji za inteligentno delovanje in etičnost.