Neprofitabilno – 2.

Cerkev ima velik problem, ki ga nikakor noče razumeti ali pa se njeni zastopniki samo pretvarjajo, da ga ne razumejo. Problem je tale. Šola kot javna ustanova ima res določene probleme, vendar jih ima Cerkev veliko več. Učitelji se namreč nenehno izobražujejo, ravno te dni dobivam vabila, da bi v naslednjem šolskem letu pripravil zanje nekaj predavanj. Povpraševanje po znanjih iz razvojne psihologije, nevroznanosti in kognitivne znanosti je veliko. In prav je tako. Ne vem, koliko povpraševanja po teh znanjih je v Cerkvi, v vsakem primeru pa imajo dostojanstveniki problem, kot rečeno. Radi bi drugačno šolo, toda ta že nastaja. Temelji natanko na sodobnih spoznanjih o poučevanju, učenju, delovanju možganov, razvijanju otrok, vrednotah in zmožnostih, ki naj bi jih razvijali v šolskem polju, pa tudi zunaj njega. Cerkev in šola zato v najboljšem primeru hočeta isto, medtem ko hoče v najslabšem Cerkev vsiliti ljudem svojo ideologijo, šola pa še vedno vztraja pri prenašanju znanja na mlado generacijo. In kaj je najboljše, kar se generaciji lahko zgodi? Razvijanje v odrasle ljudje, zmožne za aktivno državljanstvo, kritično misel, sočutje, sledeč visokim etičnim standardom. V nadaljevanju se osredotočam na razliko med usposabljanjem, izobraževanjem in vzgajanjem za dobičkonosnost ter edukacijskimi praksami za inkluzivno državljanstvo, kot ga imenuje Martha Nussbaum.

Vzgajanje in izobraževanje pa nista le za državljanstvo, takoj nadaljuje filozofinja. Pomembnejše je, da se mladi usposabljajo za meaningful lives. Kaj je to?
 
Res je, ljudje smo predvsem bitja smisla in pomena. Tega ni v vesolju, ustvarjati moramo oboje. Ključ do take ustvarjalnosti pa ni tradicionalno sledenje avtoriteti. Edukacija za tako delovanje tudi ne pomeni vlivanja znanja v glave otrok, še manj pomeni učenje za ocene, točke in razmišljanje, katera služba je bolj dobičkonosna, kaj se torej bolj splača študirati.
 
Dobičkonosnost ni v nobeni resni zvezi s tem, kar imenujemo meaningful lives. A Cerkev ni v nič boljšem položaju.
 
Cerkev po definiciji ne more obstajati brez sledenja avtoriteti, brez pokorščine in občutkov krivde, ker naj bi bili vsi grešni. Tako tradicionalno delovanje je sodobna znanost že zdavnaj povozila in dokazala njegovo škodljivost. Tamle zunaj je zato veliko psihično poškodovanih otrok, ki so zlasti čustveno preobremenjeni z ubogljivostjo, s podrejenostjo in z nezmožnostjo za samostojno, kritično razmišljanje, za razumno neodvisno življenje, ker jih vzgajajo v tradicionalnem duhu.

Tudi šola ima probleme s tem, vendar se uči. Od znanosti, ne iz Biblije. V osnovi vsakega resnega vzgajanja otrok je namreč zelo preprosto spoznanje. Otroci niso na tem svetu, da bi sledili avtoriteti, ampak so zato, da sprašujejo – za učenje. In nobeno vprašanje ni odveč ali celo prepovedano.
 
Breme odraslih je, da najdejo dobre odgovore, da jim pomagajo priti do njih, da jih ustvarjajo. Tako delujejo v spodbudnem in varnem učnem okolju. Religiozno okolje ni niti spodbudno, saj so tam nekatera vprašanja preprosto prepovedana ali pa je v odgovore nanje treba kratko malo verjeti, niti ni varno – otrok danes sicer ne kurijo na grmadah, jih pa strašijo in obremenjujejo z občutki krivde.
 
Čisto nekaj drugega je edukacija za zastavljanje vprašanj, inkluzivno sočutje in sokratsko kritično razmišljanje o sebi, ne le o drugih ljudeh. To so tri koordinate sodobnega humanističnega vzgajanja in izobraževanja za življenje v globalnem svetu.  
 
Otroci, vzgajani v duhu aktivnega državljanstva, radovednosti, kritičnosti ter upiranja avtoritetam in pritiskom drugih ljudi, so bistveno drugačni od ljudi, ki slepo sledijo avtoritetam, ker se jih bojijo, imajo občutke krivde in vedno znova nekoga prosijo odpuščanja. Zmožni so prepoznavati logične strukture argumentov, zaznati slabo argumentiranje in napačno sklepanje, zmožni pa so tudi za globoko sočutje in razumejo, zakaj je etičnost pred vsako profitabilnostjo, pa naj jo zagovarjajo ti lastniki kapitala ali oni drugi.
 
Dobro poučevanje otrok, sklene Martha Nussbaum, nikakor ne pomeni kopičenja informacij, dejstev in drugega, temveč pomeni predvsem kritično vrednotenje, razlaganje informacij, dejstev in drugega – na primer zgodb o nastanku in razvoju sveta.
 
Včasih tako kdo reče, da se število vernikov zmanjšuje, potem pa se vpraša, zakaj se to dogaja. Pravo vprašanje pa je, kako je sploh mogoče, da danes kdo veruje, da so na primer Marijo vzeli gor, da je bila devica, potem ko je rodila otroka, da je tam nekje nekakšen Bog, ki da je ustvaril vesolje, da je vesolje staro nekaj tisoč let, ne pa nekaj milijard let, da obstajajo nebesa in da obstaja pekel, da po svetu hodi hudič, ne da bi se enkrat samkrat vprašal, od kod so se vzele te stoletja stare dogme ter kdo jih še danes potrebuje in čemu.
 
Odgovor na vprašanje je kajpak znan. Ponuja ga natanko humanistična znanost.