Neprofitabilno – 1.

Daan mi je priporočil knjigo Not for Profit, ki jo spisala Martha Nussbaum; za priporočilo sem mu hvaležen, ker je knjiga, ki sme jo prebral na dušek, ne le dobra, temveč je tudi nujno potrebna. Če je ne bi spisala filozofinja, bi jo moral napisati kdo drug, ker v naših življenjih dejansko obstaja nevarnost, ki je kakor rak. Širi se, ne boli in človek dolgo časa ne ve, da je morda že obsojen na smrt. O čem je torej njena knjiga?

Najprej in bistveno je o mantri, ki jo poslušamo čisto vsak dan: vse mora rasti, vse mora biti v privatnih rokah, tržno gospodarstvo je božanstvo, ki ga je treba brezpogojno ubogati, vse nekoristne zadeve, kot je na primer filozofija, je treba bodisi odstraniti s sveta bodisi spremeniti v tržno blago. Obenem je tudi o ideji, da mora biti človek čim bolj uporabna mašina, naspidirani stroj, zmogljivo živinče, ki dela in dela in dela in gara in trpi in hoče zaslužiti in uspeti in vse drugo.   
 
Namesto kritično mislečih in čutečih bitij hočejo racionalne mašine, ki nenehno tuhtajo, kje še zaslužiti, kako to narediti, kako premagati druge mašine, kako jih prehiteti, premagati, preseči, odstraniti iz tekme in celo uničiti.
 
V taki perspektivi filozofija nima česa iskati, etičnost je koristna samo, če je korporativna, trpljenje drugih ljudi nas ne zanima, zanj bodo poskrbeli trgi, čeprav ne premorejo niti za trohico sočutja, ker so pač brezčutni.
 
Pogovarjamo se o tem, kar je napisala filozofinja, nato si ogledamo nekaj filmov. Sledijo zelo neprofitabilne misli, ki so se porodile ob gledanju.
 
Film z naslovom Eternal Sunshine of the Spotless Mind (Gondry, 2004) ni iz obdobja, o katerem sem pisal včeraj. Res je, da se nenehno sprašuje o lastnem začetku, tako spraševanje je samo jedro filozofije, začenja na novo, razmišlja, kaj začetek sploh je, kaj bi lahko bil, vendar končno ugotovi, da je to gotovo ljubezen, ki je na zelo poseben način povezana s človekovim odnosom do resnice. Ljubezni si namreč in mogoče izmisliti, ni je mogoče načrtovati, ni je mogoče doseči, kot dosežemo cilj; resnice tudi ne. Nobeno naključje zato ni, da filozof preprosto zapiše: ljubezen je procedura resnice.
 
Joel in Clementine jo spoznata, potem pa se vsak na svoj način boleče srečuje s čudno intuitivno idejo, da se poznata že ves čas, medtem ko intuicija počasi prerašča v idejo, da je na nam nerazumljivi način vse v vesolju povezano. In ker je morda res tako, je ljubezen več kot čustvo, ki si ga delita dva, saj je nepresegljivi način zbiranja delčkov, fragmentov, ki jih je mogoče povezovati na neskončno veliko načinov, pri tem pa ohranjati in kultivirati temeljni občutek, da je drugi človek nedojemljivo dragocen in vrednejši od čisto vsega, kar utegne obstajati v tem vesolju. Nekje zadaj je ves čas resnica in naša ideja o njej.
 
Morda se res vse spreminja in vse teče, kot je rekel Heraklit, toda obenem je tudi vse bolj jasno, da ljubezen ves čas deluje kot stalnica, ki se ne spreminja niti malo. Spomin je zato čudna zadeva. Radi bi ga ohranili in se spominjali lepega in dobrega, obenem bi ga radi brisali, da se ne bi vznemirjali zaradi grdega in slabega. A ker je ljubezen neločljivo povezana z resnico, je vsako brisanje le izraz obupa in nemoči, da bi se človek soočal z resnico. Rad bi ljubezen, toda ta pride le v paketu z resnico.
 
Sokrat zato ni nekoristni in nepotrebni ostanek preteklosti, temveč je s svojim spraševanjem veliki učitelj in vzor, če mislimo resno, ko kdaj pa kdaj rečemo, da bi morali vzgajati mlade za aktivne, kritične, radovedne ljudi, zmožne, da se upirajo avtoritetam in tistemu neracionalnemu kaj bodo pa drugi rekli.