Neponovljivost ljubezni ali o emancipaciji

Od malega poslušam, da bom že videl, ko bom starejši. Že dolgo nisem več mlad, pa nisem še čisto nič videl. Nasprotno, čedalje bolj se zavedam, da niti ne želim videti, da me sploh ni mogoče pripraviti do tega, da bi videl. Kar bi rad videl, je namreč očem skrito, zlasti pa bi rad videl kaj takega, česar ni videl še nihče. Če je ljubezen slepa, kot pravijo, smo že na dobri poti, da odkrijemo in vidimo natanko to. Vidimo, kar je v razsežnostih človeških eksistenc, o katerih se nam niti ne sanja. Prav zato trmasto vztrajam v svoji drži do življenja, ki pomeni zlasti raziskovanje še neraziskanega in vztrajanje pri tem, kar je že raziskano in je dokazano dobro. Pri tem ima ključno vlogo ljubezen kot posebno vztrajanje v odnosu do drugega človeka in prek njega do neskončnosti.

Ljubezen je zaradi posebne silovitosti svojevrstna bolezen. V zgodovini najdemo veliko zapisov o njeni naravi, zato je čisto v redu, če vztrajamo, da je to res. Zaradi tega pa še ne smemo pasti v skušnjavo, da bi to bolezen pozdravili. V resnici je namreč za nas najbolje, če vztrajamo v njej, če se torej nikoli ne pozdravimo. Medicina tako nima nobene resne zveze z ljubeznijo.
 
Vztrajanje v ljubezni pomeni močno se zavedati posebnosti, enkratnosti, neponovljivosti ljubezni in odnosa do drugega, brez katerega ne more obstajati. Pomeni zavedati se pomena vztrajanja, neomajnosti. Ljubezen je namreč ravno nasprotno od tega, kar po malem delamo vsak dan, ko se prilagajamo mainstreamu, ko kalkuliramo in ugotavljamo, kaj se nam bolj splača, ko zastopamo svoja mnenja, da bi nekako prekosili druge ljudi in njihova mnenja, jih prelisičili, prehiteli in premagali v boju za uspeh na kapitalističnih trgih.
 
Vztrajanje, brez katerega ne moremo govoriti o ljubezni, je vztrajanje v dobrem. To čuti vsakdo, ki je kdaj vstopil v analitični proces, pa tudi vsakdo, ki se je kdaj poglabljal v kakega avtorja in skušal doumeti, kaj je ustvaril in kakšen je pomen ustvarjenega.
 
Karl Marx, ki me spremlja že vse odraslo življenje, je eden takih avtorjev; drugi je Sigmund Freud. In Marxov premalo znani in razlagani spis Grundrisse prinaša vpogled v naravo kapitalističnega sistema, ki je danes morda celo pomembnejši, kot je bil za časa svojega nastanka.
 
Takole piše Marx. Kapitalizem je silno inovativen sistem, ki nenehno eksperimentira s tehnologijami in z delovno silo, da bi povečal svojo produktivnost in učinkovitost. To obenem pomeni, da proizvaja vse cenejše dobrine, da torej ves čas znižuje stroške njihove proizvodnje. Med drugim pa pomeni tudi to, da zaradi inovacij in tehnološkega napredka vse več dela opravijo stroji.
 
Natanko tu se moramo ustaviti. Vse več strojev namreč ne pomeni, da delajo delavci vse manj. Pomeni zlasti, da vse raste, saj stroji proizvedejo več kakor delavci, hitreje in kvalitetneje. Torej je zaradi strojev vsega le še več.
 
Marx pa ponudi alternativo. Ljudje bi se lahko polno osvobodili in emancipirali, če bi vztrajali, da stroji delajo, sami pa se posvečajo temu, kar imenujemo s tujko a meaningful life. Življenju, ki ima polno pomena in smisla in je prav zato onkraj življenja, obremenjenega s tekanjem za dobički. Drugo ime za tako življenje je natanko komunizem.
 
V takem življenju ima ljubezen še večji pomen kakor sicer, saj je revolucionarna.