Neoliberalni subjekt

Začel sem gledati serijo z naslovom The Underground Railroad. To je serija pripovedi o sužnjih in o načinih, kako je nastajala mreža skrivnih poti in varnih hiš v 19. stoletju, ki je pomagala pobeglim sužnjem zbežati na sever ZDA in v Kanado. Zlasti pa je pripoved o prepričanjih belih lastnikov sužnjev, da so temnopolti sužnji manj-ljudje, da so komaj kaj več kot opice, nezmožne za razmišljanje in načrtovanje lastnih življenj, da so torej neracionalni in da njihova življenja vodijo predvsem primitivna čustva. Obravnavali so jih slabše kot svoje živali, za katere so sicer skrbeli, saj nihče ni tako neumen, da bi pretepal in na koncu zažgal lastnega konja. Prepričljiv je prizor, ko pri živem telesu zakurijo pobeglega in nato ujetega prebičanega sužnja, da je meso viselo in odpadalo z njegovega telesa, njegov lastnik pa njegovim sotrpinom s sveto knjigo v roki pridiga, da Bog tako hoče in da je zapisano v knjigi, kdo je kdo, kdo je vreden več in kdo je vreden manj ali sploh nič. Resnično, razmišljanje o morali in etičnosti ljudi mora najprej opraviti z vraževerjem. Raziskave na srečo dokazujejo, da mladi ljudje, rojeni po letu 2000, komaj še kaj verjamejo v Boga in druge oblike vraževerja. Morda bo končno vendarle prevladal razum.

Človek, ki joče na pogrebu svojega očeta, se vede razumno. Če bi na istem pogrebu skakal od veselja, bi bilo njegovo vedenje tudi razumno, če bi vedeli, da je bil njegov oče incestuozen in ga je spolno zlorabljal.
 
Ko ugotovimo, pod katerimi pogoji se človek čustveno odziva na svet okoli sebe, zlahka ugotovimo, kako razumna so čustva. Minister verjetno ne ve, da je stara delitev na čustveno in razumsko vedenje ljudi že zdavnaj presežena, zato zmotno verjame, da so državljani, ko hočejo izraziti svojo voljo na referendumu, zlorabljeni, manipulirani in zavedeni, da imajo torej naenkrat napačno zavest o svetu in da ne zmorejo razmišljati s svojo glavo, da so torej nemočni in nebogljeni, kar naj bi logično pomenilo, da mora zanje nekdo poskrbeti, zlasti pa jih nadzorovati, da ne bi naredili kaj nepredvidenega.
 
Kantovo razmišljanje o nedoletnosti dece je kajpak več kot na mestu.
 
Izpostavljena delitev je presežena zaradi napredka znanosti, to pa pomeni, da danes vendarle vemo več o nekaterih zadevah, kot smo vedeli včeraj. Staro Platonovo razmišljanje o kraljih in modrosti dobi s tem novo razsežnost, kajti ne znam si predstavljati življenja v prihodnosti brez bistveno močnejših povezav med modrostjo in vladanjem.
 
Vse to je zelo pomembno v luči včerajšnjih odzivov vladnih ljudi na izid referenduma. Obnašajo se, kot da se ni zgodilo čisto nič. Vsaj tak vtis dajejo, a jim ne verjamem. Za vtise je namreč še mogoče za silo skrbeti, toda ti so preračunani, zato me bolj zanima, kaj je onkraj njih. V resnici prav kot razumna bitja vedo, da jim je ljudstvo izreklo nezaupnico. Vsak moder oblastnik bi zato odstopil.
 
Napredek znanosti spremlja tudi napredovanje humanistične misli. Ta nam razloži, kako ljudje danes sprejemajo in ponotranjajo prevladujočo neoliberalno racionalnost, pojasni pa tudi, kako jo lahko spodbijajo in zavračajo – na primer neposredno z zavestno načrtovanimi in s čustvi podprtimi akcijami, zlasti pa s solidarnostjo oziroma sodelovanjem.
 
Solidarnost bo prevladala, cinizmu so dnevi šteti. Zmaga razuma na referendumu namreč odpira nova obzorja, laže je dihati. Še vedno v kapitalizmu, kajpak, ki temelji na tekmovalnosti, zato solidarnost ne bo zadoščala.
 
Razum terja velikanske vložke v nove tehnologije in vire energije, zlasti pa terja takojšnje prenehanje izkoriščanja fosilnih goriv. Bomo videli, kaj se bo dogajalo.
 
Bog nima s tem nobene resne zveze.