Nenormalnosti šolanja

Pogosto slišim politike reči pri temu namesto pri tem, da nekaj obstoji (reči hočejo, da nekaj obstaja); prav tako jih slišim reči, da nekaj zadane (reči hočejo, da zadene); velikokrat rečejo, da jim nekaj odgovarja, ko hočejo reči, da jim ustreza. Zadnjič sem gledal video, v katerem nekdo sprašuje mimoidoče o šoli, šolskem sistemu, izobrazbi, znanju. Naključnega mladeniča vpraša, kaj si misli o šolskem sistemu, ta pa mu odvrne, da je po njegovem mnenju precej dober. Sledi preprosto vprašanje, katera je največja država v Južni Ameriki. Odgovor: Afrika. In pozimi je na severni polobli našega planeta hladneje, ker je Zemlja takrat bolj oddaljena od Sonca, ki je svojevrstna peč. Poleti, ko smo ji bliže, je kajpak bolj vroče.

Nikakor ne bi bilo na mestu norčevanje iz politikov ali človeka, ki je morda zamenjal Južno Ameriko za južno poloblo, državo pa za celino. Ni pomembno, zagotovo pa iz nekaj odgovorov ne moremo sklepati, kako slaba je poučenost vseh ljudi o vsakdanjih zadevah. Ne, pomembno je nekaj drugega.
 
Pomembno je spoznanje, da je šola posebna industrija, kot pravi Bryan Caplan v knjigi z naslovom The Case Against Education: Why the Education System Is a Waste of Time and Money (2018). Čeprav vsakdo izmed nas dolga leta preživi v šolskih prostorih, se nam ne zdi, da bi bila šola kaj posebnega ali celo čudnega, tujega, ne zdi se nam, da pomeni izgubo časa in denarja. Prav nasprotno. Z leti se navadimo, da je šola normalni del življenja, da so dogodki v njej v glavnem normalni in kot taki povsem sprejemljivi.
 
Normalno in naravno se nam zdi, da se je treba učiti, da učitelji ponujajo gore podatkov in informacij, da je treba trdo delati za dobre ocene, ki so pomembni signali za delodajalce. Pa vendar je veliko od tega nenormalno.
 
Caplan: redka delovna mesta terjajo veliko matematičnega znanja, pa vendar številni učenci in dijaki trpijo zaradi strahu pred preveč abstraktno matematiko, ki jo morajo poslušati veliko ur vsak teden, iz leta v leto; leta dolgo poslušajo zgodovino, toda zgodovina je na delovnih mestih uporabna le za zgodovinarje.
 
Več šolanja in boljše ocene pomenijo več nagrad za te, ki jih imajo, saj so zanimivi za delodajalce. Recept je zelo preprost, pravi Caplan: hodi v šolo, trdo delaj, pridobi dobre ocene, na koncu boš nagrajen z veliko denarja.  

Zgodba je drugačna, če si radoveden človek in želiš veliko vedeti. Vprašanje je že, če se ti bo uspelo stlačiti v ozke okvire šolskih praks, ker boš večno frustriran.  
 
Lacan je že dolgo nazaj uokviril šolski diskurz, ki se od takrat ni spremenil niti za dlako. Takole poteka: učitelj je tisti, ki ve in ima v rokah moč, da preverja in ocenjuje, kaznuje in nagrajuje, medtem ko so učenci v vlogi tega, ki naj naredi vse, da bo idealen: lepo se bo obnašal, ne bo agresiven ali kako drugače vedenjsko moteč, bo potrpežljiv, deloven, priden in discipliniran, zlasti pa se bo trudil uganiti učiteljevo željo, da bi prišel do čim boljših ocen.
 
Praksa tudi dokazuje, da se delavci večine veščin, potrebnih na delovnih mestih, priučijo – na delovnih mestih. Raziskave prav tako potrjujejo, da učenci večino tega, česar so se naučili, pozabijo v nekaj letih, včasih pa celo v nekaj mesecih. Za kaj so torej porabili na tisoče ur učenja in sedenja v klopeh? Za kaj je vlada porabila ves šolski denar?
 
Od vrtca naprej, pravi Caplan, se otroci učijo o zadevah, ki so povsem nerelevantne za sodobne trge dela, na katere bodo nekoč vstopili, iščoč službo. V šoli berejo stoletja stara besedila, o katerih ne znajo na delovnih mestih povedati skoraj ničesar, ne berejo pa o znanstvenih in tehničnih dosežkih, inovacijah in iznajdbah, pomembnih na delovnih mestih. Stotine ur porabijo, da skušajo slediti učiteljem matematike, ki jim razlagajo abstraktne dokaze za nekaj, česa v glavnem večina niti ne razume. Zakaj?
 
Kaj ima vse to opraviti z mojim realnim življenjem, smo se spraševali kot mulci ob koncu osnovne šole. Nihče ni odgovarjal.
 
Nihče ni odgovarjal in verjetno večina učiteljev ni poznala niti našega realnega vsakdana niti realnega vsakdana na delovnih mestih zunaj šol.
 
Šolniki kajpak ugovarjajo, da izobrazba ne sme biti le pragmatična in neposredno uporabna na delovnih mestih. Pravijo, da mora biti širša. Govorijo o širokih obzorjih mladih ljudi, o bogatem, širokem znanju, o splošni izobrazbi.
 
Poprosite sto naključnih odraslih, naj na en sam list papirja napišejo poljubno zgodbo, potem pa prosite lektorja, naj pregleda njihova besedila, upoštevajoč zgolj vejice, nič drugega. So vse na pravih mestih, so sploh vse tam, kjer bi morale biti? Niso. A vsak izmed avtorjev ima za seboj najmanj trinajst let šolanja in vsaj tisoč ur učenja slovenščine.