Nenormalno in neverjetno

Znanstveniki pravijo, da se je zgodilo nekaj neverjetnega in nenormalnega (incredible and abnormal), ko je temperatura zraka na Antarktiki devetega februarja letos dosegla plus 20 stopinj Celzija. Poudarjajo, da mora človeštvo do leta 2030 [nujno] zmanjšati količine molekul, zaradi katerih se Zemlja segreva, za polovico. Če tega ne stori, se ne more izogniti uničujočemu sesutju podnebja (disastrous climate breakdown), berem v časniku The Guardian. Take so besede znanstvenikov. To ne pomeni, da jim moramo brezpogojno verjeti, saj znanost ni religija, pomeni pa vsaj to, da najbrž nimamo nobenega boljšega načina za ugotavljanje, koliko energije se kopiči v ozračju in v oceanih, kot ga imajo znanstveniki, zato je za vse nas bolje, da jim verjamemo. A nekdo bo moral nekaj tudi narediti.

Zmanjšanje za polovico v naslednjih desetih letih pa je verjetno nemogoča naloga že zaradi gigantske narave mašine, ki potrebuje fosilna goriva za normalno delovanje, pa tudi zaradi tega, ker naša aktualna življenja poganja ideologija, o kateri nameravam pisati.
 
Glavna ideja ideologije, ki jo imam v mislih, je, da velika večina ljudi ni vredna prav dosti, kajti če se morajo ljudje nenehno priganjati, da bi postali nekaj posebnega, da bi se dvignili in naredili korak naprej, je logično, da so zgolj povprečni. Če bi bili vsi nad povprečjem, kar je logično nemogoče, se ne bi bilo treba priganjati, ne bi bilo treba sanjati, da lahko dosežejo vse in še več in več in več.
 
Podcenjujoč odnos do večine ljudi je obenem podcenjujoč tudi do življenja. Tradicije nas učijo, da so ljudje vedno znova ustvarjali smisel lastnih eksistenc in da je smisel vselej temeljil na univerzalnih idejah, aksiomih, prepričanjih, verjetju. Ljudje so dobro vedeli, da človeška eksistenca preprosto potrebuje take temelje.
 
In prav tako so vedeli, da se ne smejo zrušiti, da je življenje smiselno le, če se človek drži nečesa, kar izhaja iz takih temeljev, če se trudi, če si prizadeva, če vztraja in ne popušča. V svetu, v katerem se vse nenehno razkraja, da bi nastajalo novo, pa je skoraj nemogoče vztrajati, kajti vsak posameznik zlahka opazi okoli sebe eno samo nenehno divje spreminjanje, preoblikovanje življenja, neprestano drvenje, hitenje, priganjanje k nečemu.
 
Človek, ki vztraja pri visokih moralnih in etičnih standardih, lahko postane celo depresiven, ker vidi, kako osamljen je pri tem. Duševno zdravje, ki naj bi bilo zagotovljeno, če živi človek na zdrav način, je nenadoma videti kot farsa, ki jo spremljata bolečina in trpljenje.
 
Kako naj torej vztrajam, če so se skoraj vsi predali? Kaj pomeni predati se?
 
Najprej pomeni določeno mero brezbrižnosti. Kdor se preda, ne sledi visokim standardom, ampak postaja potrošnik tega, kar se mu nenehno ponuja. Do ljudi, ki vztrajajo pri takih standardih, se vede, kot da ne obstajajo, kot da jih ni. Pomembna razsežnost depresivnega doživljanja življenja pa je natanko občutek, da za druge ne obstajam, da sem neviden, da sem kot zrak, občutek, da gledajo skozi mene. Še huje je, če imam občutek, da me po malem celo prezirajo, da se posmehujejo, da me zaničujejo, češ da sem zmešan.
 
Očitno živimo v svetu, v katerem so nekatere zadeve postavljene na glavo. Kar naj bi bilo zdravo, tako vodi v depresijo, kar naj bi trajalo, se divje spreminja, kar se ves čas sesuva v prah, je brez posebne vrednosti, sicer bi skrbeli zanj in ga negovali. Ljudje hitijo in hitijo, hitenje pa jih spravlja v stres. Osamljeni posamezniki so osamljeni še bolj, ko verjamejo, da se cilji, ki naj bi jih dosegli, sesuvajo pred njihovimi osuplimi očmi. Nadomeščajo jih novi in novi cilji, vendar jim zmanjkuje moči in energije, volje in motivacije, obenem pa se še starajo in enako osuplo ugotavljajo, da jih po desni prehitevajo mladci in mladenke, da bi dosegli cilje, za katere niti pri najboljši moči zdravega razuma ni mogoče dokazati, da so sploh smiselni.