Nenavadno potovanje v temo

V zadnjih štirih stoletjih je človeštvo naredilo velik korak v razumevanju razmerij med navadnimi posamezniki in oblastniki, kakršni so kralji, cesarji, papeži in drugi visoko cenjeni ljudje. Če je bilo še na začetku XVII. stoletja domnevno kristalno jasno, da je nad kraljem le Bog, na Zemlji pa je nad njim papež, kar pomeni, da se nima noben človek pravice upirati mu, je postajalo postopoma vse bolj očitno, da je to sicer mogoče zagovarjati, a ne dovolj prepričljivo. Navaden človek je postajal v razmišljanjih filozofov in znanstvenikov vse pomembnejši, religiozne in posvetne avtoritete so bile vse bolj sumljive, zagotovo pa je bilo sumljivo vsaj njihovo utemeljevanje oziroma zagovarjanje, počasi je začel prevladovati zdravi razum, ki se sklicuje na logiko blagostanja.

Logika javnega blagostanja oziroma blagostanja skupnosti gre z roko v roki z državljanskim redom in disciplino, ki se ji podrejajo posamezniki. Ti morajo ostajati bogaboječi, da jih je kot množico laže obvladovati, zato ne smemo naivno misliti, da je obstajalo nasprotje med javnim blagostanjem in bogaboječnostjo posameznikov. Ideja o blagostanju posameznika v tistih časih še ne obstaja.
 
V XVII. stoletju je prav gotovo Spinoza tisti filozof, ki koreniteje kot kdorkoli pred njim poseže v razmišljanja o bogaboječnosti ljudi. Njegova je ideja, da sta Bog in narava eno in isto. Nujno je, da sta neskončna, saj Bog po definiciji ne more biti končen, ujet v čas in smrten. Vsak človek je kot naravno bitje tako del neskončnosti. Kot naravno bitje ima zmožnost dojeti samo naravo in sebe kot njen sestavni del, saj ima možgane in lahko misli.
 
V resnici traja izjemno dolgo časa, do ljudje končno povsem doumejo, da imajo možgane, s katerimi lahko samostojno mislijo, in da je tako razmišljanje koristno tako za posameznike kot za obče dobro.
 
Posledice so lahko dramatične. Nobene razumne potrebe namreč ni, da je človek kot naravno bitje, obdarjeno z razumom, odvisen od kogarkoli. Če je že smiselno govoriti o odvisnosti, potem to velja le za eno samo obliko odvisnosti, ki je odvisnost od uma. Taka ideja je razsvetljenska, kar pomeni, da je univerzalna.
 
Tu pa že nastopi prva težava. Končno človeško bitje se mora namreč šele naučiti ustrezne odvisnosti od uma. Šolati se mora in učiti se mora, saj spontano ali po naravi ne ve, kako uporabljati um na najboljši možni način. Za učenje in šolanje državljanov pa je močno zainteresirana tudi država, saj potrebuje izobraženo delovno silo. Biti izobražena delovna sila pa ni isto kot biti dobro usposobljen za samostojno rabo uma. 
 
Roditi se je moral Marx in dokazati, kako zapletena in nepresojna so razmerja odvisnosti med navidezno svobodnimi in neodvisnimi ljudmi, od katerih imajo nekateri dostop do kapitala, drugi pa so kapital, ki se mora prodajati prvim, če hoče preživeti.
 
Na mestu je vzporednica. V XVIII. stoletju zacveti javna raba uma, ki jo Habermas imenuje racionalne kritične diskusije, toda iz njih so izključene ženske, izključeni pa so tudi vsi, ki niso dovolj izobraženi ali premožni, da bi posedali po kavarnah ali salonih in razpravljali, to pa zajema velikansko večino ljudi. Kljub temu lahko rečemo, da razmnoževanje množičnih in globalnih medijev v XX. stoletju ne poveča sorazmerno kritične moči javne rabe uma, zato danes vsakdanji človek spontano ve več o nogometaših in Kim Kardashian kot o teoriji racionalne izbire, o formatih debatiranja ali o kritičnih refleksijah, ki niso obremenjene z logičnimi napakami.
 
Naj potegnem vzporednico do konca.
 
Kako pomembno je učenje za kritično samostojno rabo uma in kako pomembno je njegovo prakticiranje, vidimo tudi v filmu Darkness, ki smo si ga skupaj ogledali včeraj zvečer. V njem spremljamo usodo članov družine, starša, hčerka in sin, ki živi v nenavadni hiši, v kateri se dogaja nekaj, kar je neposredno povezano z naslovno temo. To pomeni, da je nekaj tujega v temi, kar jih ogroža, ali pa je tema sama tista, ki je zanje smrtno nevarna.
 
Množica dobro urejenih kadrov nam za nazaj prikazuje podobe zla s skupnim imenovalcem: kdor jih ima najraje, jim bo prerezal vratove. Gre za srhljivo usodo sedmih otrok, ki je neposredno povezana z vračanjem zla.
 
Tema je zelo prebrisana, slišimo reči arhitekta, ki je narisal načrte za to hišo, film pa se konča tako, da spremljamo otroka, ki domnevno bežita od zla, v resnici pa se mu natanko približujeta, ko se približujeta temnemu predoru.
 
Film je dobra prispodoba za človekov odnos do teme, ki je kajpak metaforična, zato je samostojna raba uma toliko pomembnejša, kajti čisto na koncu človek nima v rokah nobenega drugega učinkovitega orodja za spopadanje z zastopniki teme in s samo temo.
 
Sodobna obsedenost z iskanjem sreče ni alternativa, kajti kdor je danes srečen, potem ko preleti dnevne novice o katastrofalnih posledicah podnebnih sprememb, je objektivno v položaju, vrednem, da ga kak nezemeljski opazovalec zaznamuje z osuplim Kaj je narobe s temi ljudmi, da se ob koncu zgodovine obnašajo, kot da so srečni?
 
Vnovično rojstvo zgodovine, če lahko parafraziram Badioujevo knjigo iz leta 2011, v taki perspektivi ni muhavost razsvetljenskega misleca, ki bere Adorna in Horkheimerja, temveč je nujni in zelo produktivni fragment misli, ujete v premišljevanje o enako nujnih krizah kapitalizma, zato ne preseneča vedno večje povpraševanje bralcev po knjigah, v katerih so zapisane dobre kritike kapitalizma. Morda je v tem res nekaj modnega, kot ugotavljajo nekateri, toda gotovo je tudi absolutno zrno resnice.
 
Moda me ne zanima, zrno resnice pač.
 
Morda pa je vendarle mogoče ustvariti manj absurden svet, kot je naš, in pravičnejši. Biti svoboden, da izbiraš to, kar je vselej enako, kajpak ni svoboda, kulturna industrija, ki nam ponuja več istega, in algoritmi, s katerimi nenehno sledijo našemu okusu, da bi nam sproti prilagajali ponudbo blaga ter oblikovali želje, da bi ostajali hladni in bi želeli več istega, prav gotovo niso ideali, za katere bi se bilo vredno bojevati.