Nenadomestljivost drugega v imenu boga

Ljudje ne umirajo za stvari, v katere dvomijo, reče Pavel rimskemu prefektu Mauritiusu Gallasu, medtem ko čaka v ječi na usmrtitev. V tem je nekaj resničnega. Luka na koncu doda: v življenju obstajajo stvari, za katere je vredno tvegati. Kapitalisti bi se kajpak nemudoma podpisali pod to izjavo, toda v resnici meri povsem onkraj.

Emmanuel Lévinas je eden tistih filozofov, ki ga bo kasneje zgodovina postavljala v sam vrh mislecev skupnosti, občestva, tega, kar imamo ljudje med seboj, tega, kar naj bi imeli med seboj. Morda je ključna filozofova ideja na prvi pogled trivialna, vendar se lahko prepričamo, da ni čisto tako in da nas pogled vara. Lévinas namreč izhaja iz ideje, da je drugi človek nenadomestljiv. Logično je zato tole. Ker sem drugi za drugega, sem nenadomestljiv (zanj). Ne zase, temveč najprej in bistveno zanj. Zanj kajpak velja enako, saj je drugi zame. Zame je zato nenadomestljiv. Kaj vse to potegne za seboj?

Najprej to, da sem odgovoren za tega, ki je nenadomestljiv. Povsem sam sem odgovoren – nihče ne more prevzeti moje odgovornosti do drugega in jo vzeti nase, da bi me reševal ali da bi mi pomagal. Spoznanje je pomembno: v odgovornosti do nenadomestljivega drugega sem absolutno sam.

Sem sam z odgovornostjo, pred odgovornostjo, dolžnostjo do drugega, ki je zame nenadomestljiv.

Odgovornost do drugega pa ni povezana le z mojo osamljenostjo, z nalogo, ki jo lahko izpolnim zgolj sam, temveč je povezana tudi z neskončnostjo, kajti odgovornost je zavezana ideji dobrega, ta pa je onkraj. Kako to razumeti?

Kot posameznik razmišljam o drugem človeku in odkrivam, da sem vselej že odgovoren do njega, da ne morem biti brezbrižen in celo sovražen do njega. Ne morem in ne smem – oboje moramo misliti skupaj. Odgovoren sem, spoznavam pa tudi, da je moja odgovornost večja, kot mislim ali verjamem, zato je ne morem kar preložiti na drugega ali se vesti, kot da ne obstaja.

Odgovornost do drugega me zato izziva, saj nikoli ne vem čisto natančno, kaj moram storiti. Lévinas namreč pokaže, da je odgovornost do drugega univerzalna in obstaja pred menoj, pred mojm egom, preden sem se oblikoval kot osebnost, preden sem se rodil v to občestvo, v katerem živim. Za nazaj spoznavam, da je tako.

Lévinas govori kar o razodetju. Razodene se mi, da sem kot odgovoren zavezan neskončnosti, da svoje dolžnosti do drugega nikoli ne bom izpeljal do konca, da bo vselej obstajal presežek, ker sem omejeno, končno bitje.

Kaj se mi torej razkrije? Razkrije se mi odnos do neskončnosti, zavezanost neskončnemu, ki je absolutno onkraj in je bog. Odgovornost do drugega je torej pred menoj, je vselej onkraj moje navezanosti na lastni ego, na lastno subjektivnost, ugodje, in me izziva, meče iz ravnotežja.

Odgovarjam klicu odgovornosti do drugega, odgovarjam sledem neskončnosti na obrazu drugega, odzivam se in se zavedam, da sem vselej prekratek.

Neskončnost je onkraj, poudarja Lévinas, zato je ne moremo odkriti v končnem svetu, v občestvih, ki jih sestavljajo ljudje kot končna, smrtna bitja. Prepoznavamo le sledi neskončnega in se zavedamo, da bi vsako občestvo lahko bilo tudi drugačno, da ne obstaja nobena absolutna meja, znotraj katere bi se zadovoljili in rekli, da smo dosegli končno stanje občestvenega življenja, v katerem naj vsakdo le še poskrbi zase in uživa.

In ko rečem občestveno, mislim na skupnost, na to, kar prežema skupno življenje, to pa je natanko etičnost, o kateri razmišljam.

Etičnost, ne potrošništvo, medsebojno izrabljanje, izkoriščanje drugih ljudi za svoje egocentrične namene, interese, potrebe in želje.

Povsem se strinjam z Lévinasom, da sem upravičeno na tem svetu v imenu boga. Do drugega se obnašam v imenu boga kot absolutne neskončnosti, sporočam drugim, da sem na tem svetu v imenu boga.

In da ne bo nesporazuma. Ni me najel Vatikan, da pišem o Bogu. Ko rečem tukaj sem v imenu boga, niti približno ne mislim na religijo, hierarhično Cerkev in podrejanje tem, ki so na lestvici višje, ujeti v vraževerje. Podrejen sem izključno in samo bogu kot neskončnemu onkraj vsega, kar je.

In kot tak sem absolutno odgovoren drugemu, za katerega velja isto. Prav tako ne trdim, da verjamem v boga, saj trdim le, da sem mu vselej že odgovoren, pa naj verjamem vanj ali ne, naj hodim v cerkev in molim ali ne, naj romam na Brezje k Mariji ali ne.

Jaz sem ateist.

Tu sem v imenu boga in drugi je tu v imenu boga. Z vsemi drugimi lahko tvorimo občestvo, komuno, skupnost v imenu boga. V imenu boga me označuje, zaznamuje me in vsakega drugega tudi. Torej sem zaznamovan, odgovoren, nisem svoboden, da delam, kar hočem, sem v službi drugih, ki me prepoznavajo skozi preprosto gesto tukaj sem v imenu boga.
Še enkrat sem si ogledal film Paul, Apostle of Christ. Z nenavadnim užitkom.