DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Nemogoče sanje

1/9/2020

0 Comments

 
Kitajska je te dni ponosno predstavila svetu nov, pametni vlak, ki je videti kot raketa, vozi brez voznika, samodejno torej, doseže pa hitrost 350 kilometrov na uro. Na vsaki postaji, kjer se bo ustavil, bodo roboti pomagali potnikom, tehnologija prepoznavanja obrazov pa jih bo preverjala. V Sloveniji bodo morda čez nekaj let celo zgradili drugi tir proge Divača-Koper. Medtem bodo Kitajci že postavljali progo na Marsu.
Marx je danes pomemben med drugim tudi zaradi vsega, česar ni povedal in ni mogel povedati, saj je živel v XIX. stoletju. Vprašanje je namreč, kaj bi povedal danes, če bi živel. Med drugim bi povedal, kar sledi.
 
Dokazal bi, da sanjamo nemogoče sanje, ko na primer hočemo ohranjati svoj način življenja, obenem pa zatrjujemo, da bi bilo treba narediti nekaj radikalnega, saj nas sicer podnebne spremembe lahko ugonobijo. Zastavil bi nam resno vprašanje, kako si to konkretno predstavljamo.
 
Podobno bi rekel za družbeno inkluzijo ranljivih družbenih skupin, invalidov in drugih izključenih ljudi. Kako si predstavljamo, bi nas vprašal, da se bodo ljudje vključili v družbo, ki bo še naprej delovala po zakonitostih, po kakršnih pač deluje, če bo torej še naprej taka, kakšna je, saj se sama od sebe ne bo čudežno spremenila.
 
Ne morete sedeti na dveh stolih sočasno, bi dodal. Izključevanje ljudi namreč ni naključno, ni nesrečna usoda nekaterih redkih ljudi, ki še niso uspeli iz takih ali drugačnih razlogov postati organski del sodobnih družb. Izključevanje je sistematično, je urejeno in deluje dolgoročno. Enako velja za dostop do kapitala. Ne morete kar sanjati, da ga boste nekega dne imeli, nato pa ga tudi zares dobite; kapitala ne prinese Dedek Mraz. Take sanje so zgolj nemogoče sanje.
 
Ne moremo postati ena sama velika srečna družina, znotraj katere ima vsak drugačen človek svoje mesto, ljudje pa so tolerantni drug do drugega in sprejemajo vsako različnost.
 
In niti ni prav, da bi sprejemali čisto vsako različnost; potegniti je treba mejo. Hitlerja ne sprejemamo. A kako to naredimo? Kaj naredimo z njim, ko je najstnik, ko nihče ne ve, da bo nekoč kancler? Kaj naredimo, ko postane demokratično izvoljeni kancler?
 
Očitno je, da iz družbe ni izključen ta ali oni posameznik s svojo drugačnostjo. Ne, potreben je premik v razmišljanju. Izključen je namreč kot simbolni zastopnik drugačnosti. Za spontano vsakdanjo zavest tako ni problematičen posameznik, problematična je drugačnost, ki jo zastopa. Ljudje zato smiselno rečejo, da nimajo nič zoper ljudi, posameznike, med njimi so lahko celo njihovi prijatelji. Seveda nimajo, saj jih ne motijo ljudje, motijo jih simbolne značilnosti, ki jih zastopajo.  
 
Natančneje. Ljudi moti sama strukturna značilnost sveta, njegova notranja razcepljenost, njegova kontradiktornost, razlika ali diferenca, ki je vpisana v sam svet, ne le v ljudi ali skupine ljudi.
 
Ljudje s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo, imajo zato en sam politični program, tudi če tega ne vedo. Ne želijo biti več ljudje s posebnimi potrebami. To ne pomeni, da bodo nenadoma vključeni v obstoječo družbo, saj so vanjo že vključeni kot izključeni, za katere se lahko pripravljajo programi inkluzije oziroma vključevanja.
 
Nihče si ne predstavlja, kaj bi pomenilo, če ljudje ne bi več želeli biti, kar domnevno so, bi sklenil svoje razmišljanje Marx.
 
Namesto da privilegirani ljudje množično iščejo svoj pravi jaz, bi morali spoznati, da ne obstaja pravi jaz. Da obstajajo samo imaginarni jazi, različni jazi, od katerih se vsak oklepa svojih različnih iluzij o sebi in svetu.
 
Oklepanje različnih iluzij ne more zagotoviti ničesar univerzalnega, kajti univerzalnost ni to, da jaz spoštujem tvoje iluzije, ti pa moje. V taki perspektivi Hitler nima nobenih težav. Resnično demokratično družbeno življenje je mogoče le z boji za univerzalnost, ne z boji za lastno partikularnost, za svoje sanje in iluzije.
 
Boj za univerzalnost pomeni, da se vsakdo spopada z lastnimi iluzijami, da bi jih presegel in segel k univerzalnemu. In univerzalno ni nič drugega kot tako preseganje!
 
Kakšno zvezo ima vse to z onim čudežnim kitajskim vlakom, ki je videti kot raketa?
0 Comments



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog