Nemogoče mora postati mogoče

Ko razmišljamo o odgovornosti do tujca, ko govorimo o gostoljubnosti kot etičnosti, se ob konkretnih dogodkih, kakršni so se zgodili v zadnjih dneh na Novi Zelandiji in na Nizozemskem, mrtvih je več kot petdeset ljudi, zastavlja še nekaj vprašanj. Nanašajo se na medijsko poročanje o dogodkih, na žargon, ki se ob tem vrti, na klišeje, s katerimi si ljudje ne morejo prav nič pomagati, da bi dogodke tudi razumeli. Na žalost pride ob takih priložnostih do polnega izraza dejstvo, da dobijo ljudje nekaj informacij in podatkov o dogodkih, a prav nobene dobre razlage, zato se skušajo v najboljšem primeru do njih dokopati sami, v najslabšem pa se v njih utrjuje že utrjeno dogmatično prepričanje, da nori manijaki pobijajo nedolžne ljudi, da je vse skupaj terorizem in da bi morali še bolj nadzorovati tujce, zlasti muslimane. Morda je vse to celo res, toda najprej je treba odgovoriti na vprašanja, ki tako zgodbo šele omogočajo in jo naredijo verodostojno. Zakaj ljudje vse to sploh delajo? Kakšni ljudje so zmožni za taka dejanja? Pojasnjuje njihova dejanja biologija ali morda tudi psihologija in sociologija? Je taka dejanja mogoče preprečiti? Naj potencialno nevarne ljudi družba preventivno onemogoči? Kako?

Vprašanja so pomembna, kajti brez dobrih odgovorov nanje se dogaja to, na kar smo na žalost navajeni: interpretacije ponujajo mediji ali politiki. Niti eni niti drugi po navadi niso ustrezni strokovnjaki, kar pomeni, da ponujajo ljudem take razlage, ki so v službi njihovih korporativnih in političnih interesov. Torej imajo posebne motive, da razlagajo dogodke na posebne načine, ki največkrat ničesar ne razložijo, zato pa utrjujejo razmerja moči in krepijo nevednost.
 
Pomembno je zlasti spoznanje, da je mogoče pri ljudeh zlahka vzbujati občutke šokiranosti, strahu in tesnobe, občutke, da nasilje nenehno narašča in da so zanj v prvi vrsti odgovorni tujci, pa tudi neodgovorni domači posamezniki. Sklep, ki se ponuja, je vselej podoben: družba mora nekaj nujno storiti, da bo nadzora nad ljudmi več, da bodo tujci teže prišli v domovino, da bo manj nenormalnih ljudi v sicer idilično in harmonično urejeni družbi, kakršna je naša.
 
Manjka samo še korak do utrjevanja predsodkov, da domovino ogrožajo nekrščanski zavojevalci, ki imajo bodisi temnejšo barvo kože ali pa vsaj govorijo domorodcem nerazumljiv jezik.
 
Zaradi odsotnosti dobrih razlag družbenih pojavov in delovanja ljudi v družbi se torej kopičijo nebuloze o ekstremnih ljudeh in ekstremnih potezah, zaradi katerih je težko videti in prepoznati ekstremnost samega kapitalističnega načina življenja, za katerega se ljudem spontano zdi, da je sicer normalen.
Podobno velja za razlaganje zadnjih dogodkov v Venezueli. Tako rekoč nemogoče je slišati, da je v sicer povsem razsuti državi res treba poskrbeti za dobro državljanov in za vnovično delovanje države, toda najslabše bi bilo, če bi rekonstrukcija države potekala na način, ki bi pri ljudeh vnovič potrdil domnevno, da kapitalizem nima alternative in da v njem pač tisti z več moči upravljajo celo z državami, in sicer skladno z lastnimi interesi, ki so predvsem interesi kapitala. In v primeru Venezuele je moč kapitala še pomembnejša, ker ima država velikanske zaloge nafte, te pa bi morali pustiti lepo pri miru in se osredotočati na obnovljive vire energije.
 
Podnebne spremembe bodo namreč v nekaj letih tako drage in bodo povzročile toliko škode, da je že sedaj končno tudi najstnikom jasno, da kapitalizem preprosto potrebuje alternativo. Do polnega izraza bo prišlo tudi filozofsko spoznanje, ki ga ljudje še vedno največkrat prezirljivo zavrnejo: nemogoče je mogoče.
 
Vsakdanje izkušnje ironično potrjujejo zapisano. Ko je nujno, ljudje včasih res naredijo, kar se jim še en dan nazaj zdi povsem nemogoče. Sami sebe torej prepričajo, da je nemogoče vendarle zgolj domneva, ki jo politiki in drugi ljudje, ki imajo interes, da se nič zares ne spremeni, dnevno spreminjajo v dogmo, vklesano v kamen.