Nekraji in ljudje z imenom Nihče

Medtem ko neoliberalni politiki in mainstream ekonomisti pred kamerami vztrajno zatrjujejo, kako dobro nam gre ves čas, tamle zunaj živi ogromno delavcev, ki jim odgovarjajo: delamo po osem ur dnevno, pa komaj shajamo iz meseca v mesec. In prav tako živi velikansko število upokojencev, ki dodajajo: delali smo vse življenje, pa nimamo dovolj, da bi zvezali mesec z mesecem. Živimo v svetu, v katerem opazujem še nekaj drugega. Opazujem to, kar najdem že v naslovu knjige: Cold Intimacies: The Making of Emotional Capitalism (Eva Illouz, Polity, 2007). Naslov je zares zgovoren: bolj ko so naši medsebojni odnosi hladni in odtujeni, več je govorjenja o čustvenem kapitalizmu. Seveda imajo prav. Čustveni kapitalizem je kot denar. Vsi ga potrebujemo, toda z njim ni mogoče kupiti prijateljstva ali ljubezni, zaradi njega še nihče ni postal boljši človek. Z njim je mogoče kupiti dobrine, to pa je tudi vse. Nekateri ga imajo več, kot ga potrebujejo, številni ga nimajo dovolj, da bi se do sitega najedli. Tak je ta svet. Potrebujemo Global New Deal. In čisto mogoče je, da se že dogaja, da je že na poti.

Čustveni kapitalizem je leseno železo. Denar je hladen in vsak dan smo priča hladnokrvnemu ugotavljanju, da ga imajo nekateri še več in da je država zgolj serviser za kapital, do katerega imajo nekateri dostop, večina pač ne. Torej je tudi država vse bolj na strani prvih, medtem ko se za slednje hladno ugotavlja, da je vsak človek svoje sreče kovač, kar naj pomeni, da naj za svojo srečo poskrbijo sami.
 
Ljudje so večinoma nevidni. Mnogi so tako nevidni, da so si nadeli rumene jopiče, da bi postali vidni. Zares postajajo vidni, najpomembnejše pa je, da prihajajo od vsepovsod in se zbirajo vsepovsod. Kar znajdejo se na istih krajih – to so Nekraji. Najrazličnejši ljudje pridejo tja, ljudje, ki se med seboj ne poznajo niti malo – to so ljudje, od katerih ima vsakdo isto ime: Nihče. Skupno jim je, da so nevidni, da torej živijo, kot da sploh ne bi obstajali. Njihove spontane odločitve, da se zbirajo na javnih krajih, so politične. Končno so se namreč prebudili in ugotovili, da hočejo biti vidni.
 
Tudi tak je ta svet. Ogromno je ljudi, ki dobesedno spijo in v obupu čakajo, da jim zgolj mineva čas. Ko se prebudijo in hočejo postati vidni, se nekaj spremeni. Takrat zares razumejo, kaj pomeni biti različen in drugačen in kaj je svobodno gibanje po svetu.
 
To ni gibanje, ki ga narekuje logika dobičkonosnosti, ampak je gibanje, ki ga še najbolje razumemo, če premislimo koncept nomadskega gibanja, o katerem sta veliko napisala Deleuze in Guattari. Obstajata dve značilnosti nomadskega gibanja.
Prva značilnost je, da se nomadi ne gibljejo horizontalno ali vertikalno, ampak se gibljejo v vseh smereh, ki jih ne določajo pripadniki elite, ampak jih določajo ljudje s svojim gibanjem. Nad njimi ni nobene avtoritete razen razuma. Podrejeni so mu in prav zato so svobodni. Njihovo gibanje je resnično svobodno. Druga značilnost je, da se nomadske poti pomnožujejo, kot se pomnožuje delta reke, povečuje se njihovo število, zato zajema vse več ljudi. V tem je njihova resnična moč, pred katero je tudi kapital prej ali slej nemočen.