Nekoristnost mita o inkluziji

Že dolga leta sem proti inkluziji, inkluzivnosti, integraciji in podobnem, kar je namenjeno posebnim ljudem oziroma ljudem s posebnimi potrebami, ranljivim družbenim skupinam in marginalcem. Zakaj sem torej proti in bom tudi v bodoče?

Proti sem, ker živimo v kapitalizmu, ta pa deluje na načine, ki onemogočajo vsako resno inkluzivnost za vse ljudi, kar pomeni, da je ta prej ali slej zgolj propagandna poteza, mit, nedosegljivo obzorje ali vsaj sprenevedanje. Po vrsti.
 
Kapitalizem od samega začetka svojega obstoja terja delavce, ki morajo biti hierarhično razporejeni, trenirani in strogo disciplinirani; vsaj invalidi so tako že na štartu izločeni, saj ne morejo tekmovati z drugimi delavci. Danes ni nič drugače, kot je bilo pred dvema stoletjema, le forme discipliniranja so se spremenile, kot bi rekel Foucault, spremenile pa so se tudi kompetence, ki jih morajo imeti delavci. Leta 1800 bi bilo tako skrajno absurdno vztrajati, da potrebujejo delavci na delovnih mestih kritično mišljenje out of the box, zmožnost za empatijo, zmožnost kreativnega skupnega delovanja ali visoko stopnjo izobraženosti s področja socialne ali čustvene inteligence.
 
Enako velja za lastnike kapitala, kajti kdor ni ustrezno discipliniran, ima takoj težave. Če kateri od njih pokaže veliko mero usmiljenja, sočutnosti ali empatije do delavcev (na primer do invalidov), kot je nekoč pisal Marx, ga njegovi tekmeci takoj požrejo, kar pomeni, da ga prehitijo v bitki za dobičke, saj morajo vsi skupaj nenehno zniževati stroške.
 
Izhod iz nemogočega položaja izključenih ljudi je univerzalna emancipacija; ta je nujni pogoj vključenosti vseh ljudi. S Kantom pa lahko dodamo, da je vključenost vseh ljudi bolj moralni ali etični imperativ kakor pa nekaj, kar je družbam usojeno, da se jim bo zgodilo. In nikakor ne smemo podcenjevati tega, kar imenujemo moč družbenega statusa quo.
 
Moč statusa quo pomeni, da je manj zahtevno, fizično, mentalno, simbolno in duhovno, sprejemati svet, kakršen domnevno je, verjeti v družbene hierarhije in pravljice, kako se bo svet sam od sebe spremenil na bolje, ter čakati oziroma živeti v svetu, za katerega je Železna Lady že pred časom dejala: no such thing as society.
 
Nekaj drugega je to, kar so na primer storili na Švedskem kmalu po drugi svetovni vojni. Kaj so storili?
 
Z obema rokama so pograbili dve ideji in ju skušali uresničevati v praski. Prva ideja: egalitarnost. Ljudje, empirično vzeto, sicer ne morejo biti enaki, ne morejo biti enako učinkoviti na delovnih mestih in ne morejo imeti enakih plač, toda to še ne pomeni, da država ne more z inovativnimi posegi vplivati na razlike med ljudmi, da ne postanejo prevelike. Druga ideja: solidarnost. Danes vemo, da je Švedska vodilna svetovna država po prostovoljni in neprostovoljni solidarnosti. Uresničevanje teh dveh in še nekaterih drugih idej v praksi je tako privedlo do tega, da ljudje na Švedskem zadovoljujejo svoje temeljne potrebe zunaj trgov, in sicer prek tega, kar imenujemo s tujko welfare state guarantees ali načini delovanja, s katerimi država jamči za blagostanje vseh državljanov.
 
Zgodba pa vseeno ni idilična, kajti v kapitalizmu prej ali slej nastopi kriza. In ko nastopi, najkrajšo potegnejo ljudje, ki jih sicer uvrščajo v kategorijo ranljive družbene skupine. Na takem razvrščanju je sicer nekaj ciničnega, kajti nobene razumne potrebe ni, da bi bili ljudje v sodobnem svetu, zlasti v razvitih državah, kakorkoli ranljivi.
 
Ljudje bi morali živeti v občestvih, v katerih deluje safety net ali varnostna mreža. Ta zajema:
 

1. bivališča;
2. zaposlitev;
3. izobraževanje in
4. socialno varnost.

 
Varnostna mreža deluje vselej, zlasti pa tedaj, ko nastopi kriza, zato se pa tudi imenuje varnostna. V resnici se v kapitalizmu pogosto dogaja ravno nasprotno. Ko nastopi kriza, so najbolj prizadeti ljudje z družbenega dna, ljudje, ki že tako ali tako nimajo dostopa do kapitala, medtem ko se eliti kriza niti ne pozna, zato živijo naprej, kot da sploh ne obstaja. Resnično, kriza je vselej le za nekatere.
 
Varnostna mreža ni le empirična, denarno podprta in zagotovljena, temveč predstavlja tudi socialno in družbeno okolje, v katere prevladujejo sočutnost in empatija, poštenost in družbena pravičnost. V takem okolju je ljudem zagotovljeno življenje v medsebojnem spoštovanju, neodvisnosti in zadovoljstvu.
 
A kot rečeno: nenehno pozivanje k inkluzivnosti v obstoječo družbo pomeni nemogoče vključevanje v nekaj, kar ne obstaja (ne pozabite: no such thing as society). V kaj naj se torej vključujejo ranljive družbene skupine?
Absurd: ranljive družbene skupine ustvarja prav kapitalizem kot sistem, njegovi zastopniki pa jih pozivajo, naj se vključijo (sic!).
 
Zadeve postajajo še bolj zahtevne. Ranljive družbe skupine so namreč del kapitalizma, kar pomeni, da so vselej že vključene, zato je pozivanje k inkluziji odveč in je nepotrebno, poleg tega pa nastaja dodatno izključevanje.
 
Ljudi s posebnimi potrebami se namreč deli tudi na te z bolj posebnimi potrebami in one z manj posebnimi. Ljudje zato preprosto ugibajo, kdo je bolj hendikepiran in kdo manj, kdo bolj zasluži državno podporo in kdo manj. Hierarhije so tako vsepovsod, izključevanje je norma samega sistema, nenehno pozivanje ekonomistov in politikov k varčevanju pa tudi.
 
Čisto malo zato manjka do občutka, da bi delodajalci radi imeli ob sebi zgolj poceni delavce, ki živijo od zraka in vode, družba pa bi zajemala ljudi, ki niso nepotrebno breme: upokojenci, starci, bolni ljudje, hendikepirani ljudje, ranljive družbene skupine, marginalci, čudaki, mentalno in duševno bolni ljudje, reveži, nezaposleni, prekerni delavci, prišleki, tujci, migranti, prebežniki. Skratka: da bi v družbi živela samo elita. Kaj pa navsezadnje pomeni pozivanje ljudi, naj uresničujejo svoje sanje, če ne natanko nezavedne želje, da bi vsi uspeli in bi bila družba do vrha polna uspešnih ljudi? Vsi drugi so zato breme in kot taki so kajpak odveč, le da tega nihče ne upa reči na glas.
 
Povsem drugačen besednjak uporabljajo, ko govorijo o kapitalističnih elitah, bankirjih in elitnih strokovnjakih. Pri njih se nikoli ne varčuje. Prav nasprotno: izjemno dobro jih plačujejo, da nas ne bi zapustili in bi se vključili kam drugam.