Nekompetentnost nekompetentnih

Gospodarska rast ni tako pomemben podatek, kot nas hočejo prepričati politiki in nekateri ekonomisti. Pomemben je namreč šele podatek o racionalnosti, produktivnosti oziroma učinkovitosti dela. In če obenem mislimo na obvladovanje kapitalističnih mehanizmov, upravljanje s kapitalom in dobičkonosnost, se nobena država na tem svetu ne more primerjati s komunistično Kitajsko. Gigantska denarna vlaganja, za katera skrbi osrednja državna ljudska banka, ki seveda sledi ukazom CK Komunistične partije, so tako velika, da jim ni kos niti Amerika. Kitajska tako ukazuje svojim bankam, kako naj ravnajo, obenem pa narekuje ritem samemu kapitalizmu. V vseh drugih razvitih državah sveta je bistveno drugače, kot poudarja Michael Roberts: tam vlada dobičkonosnost, medtem ko je produktivnost bolj ali manj na tleh, kar pomeni, da stagnira, da se torej nikamor ne premakne. Vzporednica ni zlonamerna, je pa kajpak namerna. Kaj hočem reči?

Reči hočem, da nas skušajo ekonomisti in politiki varati pred našimi lastnimi očmi, pri čemer se uspešno zanašajo na ljudsko psihologijo, za katero so značilne nekatere zmotne predstave, ki jih zato v nadaljevanju na kratko predstavljam.

Prvič. Za ljudi je značilna tako imenovana introspektivna iluzija. To je ime za prevaro, s katero človek vara sebe. Vara se tako, da je prepričan, kako dobro pozna samega sebe, svojo notranjost, kot se reče. Študije pa že dolgo dokazujejo, da to v glavnem ni nič drugega kot zmota oziroma iluzija. Ljudje dobesedno nimajo privilegija, v katerega sicer spontano verjamejo. Verjamejo namreč, da imajo neposredni dostop do sebe, do svoje notranjosti, da imajo boljši dostop do sebe, do svojega jaza, kakor ga imajo drugi ljudje do njih. Pa vendar se kompletno motijo!

Ko raziskujemo svojo duhovno, mentalno, duševno notranjost, v glavnem tipamo v temi in nimamo pojma, kje smo, kaj opazujemo, kaj je res in kaj ni, kaj je naše in kaj sproti ustvarjamo, sledeč željam in pričakovanjem drugih ljudi.

Zadeva je še slabša. Motimo se o sebi in niti ne vemo, da se motimo. Zlahka opazimo, kako se vedejo drugi ljudje drug do drugega, medtem ko podobnega ali enakega vedenja pri sebi zlepa ne prepoznamo, zato slepo verjamemo, da mi že nismo taki kot drugi. V resnici smo, z drobnimi posebnostmi, natanko taki.

Ko mislimo, da opazujemo sami sebe, največkrat opazujemo zgolj projekcije sebe, za katere niti ne vemo, od kod prihajajo, saj so nezavedne.

Drugič. Freud je že zdavnaj dokazal, da se ljudje svojih nezavednih motivov spontano ne zavedajo – saj zato se tudi imenujejo nezavedni. Nekateri ljudje se tako ne zavedajo lastnih motivov in so ti zanje popolna skrivnost. Preprosto ne vedo, zakaj delajo, kar pač delajo. Morda pride prav ob tem še najbolj izraza Freudovo poudarjanje potrebe po refleksiji samega sebe; brez nje je mogoče, da človek do konca svojega življenja ne ugotovi, kakšno motivi ga ženejo.

Tretjič. Psihologi so odkrili, da obstaja in deluje tudi nenavadni mehanizem, ki ga v grobem opišemo takole. Bolj ko so ljudje nekompetentni, manj se zavedajo, kako nekompetentni so. Takim ljudem je skoraj nemogoče dopovedati, da so nekompetentni. Najhuje je, ko se znajdejo na šefovskih položajih ali na krajih, od koder lahko vplivajo na druge ljudi. Ti tako rekoč nimajo možnosti, da se izvlečejo izpod njihovega jarma.
Generalni sklep je mogoč, potrjujejo ga izkušnje, pa tudi študije. V vsakdanjem življenju je polno nekompetentnih ljudi, ki nam dopovedujejo, kakšen je svet, ne zavedajo pa se, kako zelo nekompetentni so. Ljudje jih kljub temu vedno znova postavljajo na pomembne položaje, kot bi hoteli imeti nad seboj nekompetentne gospodarje.

Psihologi pa so že zdavnaj dokazali, da človek ne more spoznati samega sebe objektivno in da je najboljši približek pri ugotavljanju, kakšni so ljudje v resnici, njihovo moralno vedenje. Po moralnem vedenju tako presojamo, kdo ima vrednote in kdo jih zares živi, kako je z pravim jazom tega ali onega človeka.

In v kakšni zvezi je vse to z navidez objektivnimi podatki o gospodarski rasti? Podatki so pomanjkljivi ali zainteresirano napačno izbrani, ljudje pa še naprej vztrajajo, da ne bodo spremenili svojega odnosa do iluzij, ki jih ljubijo celo bolj kakor sebe.