Nekdo, ki je kriv

Iz knjige o teorijah zarote, prebral sem jo, ker je dobra, njen naslov je Strategic Conspiracy Narratives: A Semiotic Approach, napisala pa sta jo Mari-Liis Madisson in Andreas Ventsel, sem potegnil za potrebe tega zapisa le dve ideji: funkcija ali vloga identitete pri oblikovanju teorij zarote; teorije zarote kot sprožilci afektivnega komuniciranja. Po domače: vsaka teorija zarote potrebuje ljudi, a ne katerih koli, zato jih išče, dokler jih ne najde, in teorija zarote ne more obstajati brez natančno določenih afektov. Naj zapisano podkrepim s komentarjem.

Sklicevanje na znanost v javnosti v teh dneh ni najbolj modro in učinkovito početje, kajti nezaupanje vanjo je precejšnje. Pa vendar je smiselno.
 
Raziskave, opravljene med pandemijo koronavirusa, kažejo na močno povezavo med negotovostjo, tesnobo in depresijo, število tesnobnih in depresivnih stanj se je zelo povečalo, o čemer sem že pisal, ter številom ljudi, ki so pripravljeni verjeti v teorije zarote.
 
V Sloveniji je število ljudi, ki ne verjamejo v učinkovitost cepljenja proti koronavirusu, izjemno veliko. Odpor do cepljenja ni racionalen, je pa zelo razširjen; nobeno racionalno pozivanje k cepljenju zato ne bo pomagalo. Torej je razširjeno nerazumno prepričanje, povezano s tesnobo.
 
Obstaja tesnoba, ki se pripenja na nezaupanje do znanosti. Ranljivi ljudje, saj tesnoba dela ljudi ranljive, povečuje pa se pri ljudeh, ki so ranjeni, so hitreje pripravljeni verjeti, da znanost ne deluje, da znanstvenikom ne gre verjeti, češ da se pogosto motijo ali pa so podkupljeni, da ljudem prodajajo meglo. Imajo pa logično težavo.
 
Če jim ne verjamejo, verjamejo kajpak tem, ki trdijo, da jim ne gre verjeti. Komu torej verjamejo, komu zaupajo? Na podlagi česa zaupajo in verjamejo, saj nekomu vselej verjamejo?  
 
Odgovore nam ponuja – znanost. Raziskave dokazujejo, da so nezadovoljni ljudje, ljudje, ki čutijo v življenju nejasno nezadovoljstvo, ljudje torej, ki ne vedo čisto natančno, kaj povzroča njihovo nezadovoljstvo in s čim natanko so nezadovoljni, prej pripravljeni verjeti nekomu in nečemu, kar jim ponuja občutek varnosti, obenem pa so prej pripravljeni verjeti, da je nekdo kriv za nekaj.
 
Pomembno in celo odločilno je zlasti slednje. Ljudje, obremenjeni z nadjazom, so zelo nagnjeni k iskanju krivcev. In ni teorije zarote, ki jih ne najde. Domneva o zaroti je pravzaprav nadaljevanje nadjazovske neracionalnosti. Nadjaz namreč po definiciji išče krivdo in jo vedno nalaga in nalaga, ker je ni nikoli dovolj. Krivde je vselej premalo, ljudje niso nikoli dovolj pokorni. Nadjaz je zavezan slabi neskončnosti, kot jo imenuje Hegel. Jaz je zato vedno kriv. Kriv je celo, če ne stori ničesar – je pač kriv, da ni storil ničesar, bi pa moral nekaj narediti. In ko nekaj naredi, je kriv, ker tistega ni naredil na dovolj dober način, ker ni bil popoln, tak pa bi moral biti. Krog se sklene; pravzaprav govorimo o spirali, ki vodi v brezno.
 
Jaz se zato nikoli ne otrese nadjaza, ker je zelo ranljiv in je hitro pripravljen sprejemati krivdo. Potem se trudi biti poslušen in hoče biti dovolj dober, da bi ustregel nadjazu, a ta je tem močnejši, kolikor šibkejši je jaz.
 
Šibak jaz bi bil rad močan, zato se podreja tem, ki mu obljubljajo moč v skupnosti ali pa v sami podrejenosti, ki pomeni natanko določeno in predpisano življenje. Bolj ko se ga oklepa, šibkejši je, ima pa vsaj iluzijo o samozavesti, ki občasno celo deluje.
 
Ljudje, ki hočejo vplivati na ranljive in ranjene duše, to s pridom izkoriščajo. Zlasti v medijskih nastopih, ki so namenjeni mehkemu govorjenju o blagostanju ljudi, novi duhovnosti, sočutju in skupni obrambi pred temi, ki nam hočejo nekaj vzeti in ne marajo naše svobode.
 
Nekatere ljudi je torej mogoče zlahka potegniti pod vodo, v skrivni svet domnevne duhovnosti, zlobnih zarot, manipuliranja, spletkarjenja, bolečine, trpljenja, izgub, naivnih modrosti in obljub, da bo še vse v redu.
 
Številni ljudje zato ne sprejmejo niti preprostega dejstva, da sta nova duhovnost in blagostanje predvsem milijardna industrija, ki se napaja  v morju njihovega nezadovoljstva z življenjem, trpljenja in bolečine.