Nekaj novega v svetu

Te dni smo na televizijskih zaslonih lahko spremljali, kako so policisti dobesedno odnesli Juliana Assangea z ekvadorskega veleposlaništva v Londonu. Odnesli so ga, ker očitno ni hotel iti z njimi. Torej lahko sklepam, da so ga odnesli proti njegovi volji, saj je bil na veleposlaništvu zadnjih sedem let, ker so mu tam nudili zavetje in zaščito pred zahtevami po izročitvi policiji. Torej smem sklepati še nekaj. Da so imeli za to dobre argumente. Zakaj bi sicer ščitili človeka, ki je ustanovil Wikileaks? In zakaj bi ga drugi, na primer Američani, hoteli zaradi istega dejstva postaviti pred sodišče, čeprav je državljan Avstralije? Julian Assange je medtem že stopil pred sodnika. Torej ni več argumentov, da ga veleposlaništvo ščiti? So se nenadoma vdrli v zemljo?

Če so argumenti dobri, držijo še sedaj. Torej se je nekdo premislil. In če se je premislil, mora imeti za svojo odločitev dobre razloge. Ni pa nujno, saj nismo naivni. Lahko je preprosto popustil pod pritiski.
 
Wikileaks je namreč izjemna spletna zakladnica dokumentov, ki jih javnost ne bi videla še zelo dolgo časa, če ne bi bilo Juliana Assangea in njegovih sodelavcev. Tariq Ali ima zato popolnoma prav, ko v svojem dnevniku zapiše, da teh trideset tisoč knjig, če bi Wikileaks natisnili, bi jih nastalo približno toliko, predstavlja nekaj novega v svetu.
 
Vseh dokumentov, ki jih ljudje torej ne bi smeli videti, bi bilo za trideset tisoč knjig. In to gotovo niso vsi dokumenti; sproti nastajajo novi. Zakaj jih ljudje ne bi smeli videti in brati ter zakaj Julian Assange očitno meni, da bi jih morali? To je pravo vprašanje.
 
Že takoj na začetku odgovarjanja na vprašanje je jasno, da so dokumenti subverzivni, saj se sicer Američani ne bi vznemirjali, ker so zagledali luč sveta. Prav tako je jasno, da predstavljajo nekaj drugega kakor vsakdanja medijska propaganda. Britanska ministrska predsednica Theresa May se zato patetično moti, ko trdi, da nihče ni nad zakon, češ da niti Assange ne more biti junak nad zakonom, ki ne dovoli, da kdo krade tajne dokumente.
 
Res je edino to, da nihče ni nad zakonom. Natančneje: nihče ne bi smel biti nad zakonom. V resnici je namreč nekoliko drugače, ker nismo naivni, kot rečeno.
 
Vsakdanja realnost je lahko tudi brutalna. Nesporno dejstvo je, da so ZDA ekonomsko, vojaško, politično daleč najmočnejša sila na svetu. So svetovni policaj, če je treba. In ubogi mali Julian Assange je zanje mala mal'ca. Zakon ga sicer ščiti, zato je lahko sedem let na varnem na veleposlaništvu. Toda tudi Ekvador je za ZDA mala mal'ca.
 
Država popusti, ker ZDA ekonomsko, vojaško, politično pritisnejo na njenega predsednika. Nič novega pod soncem. Je tak pritisk skladen s kakim zakonom? Je nad vsakim zakonom, ker je pač, ironično, zakon moči.
 
Julian Assange je slehernik, kot ste vi ali jaz. Zaveda se, da je danes zakon moči tak, da lahko z zmogljivimi mašinami že nadzorujejo čisto vse, kar delamo, berejo celo naše misli, saj z nadzornimi kamerami sledijo našim izrazom na obrazu, to pa je že dovolj za sklepanje, kaj se dogaja znotraj nas. Danes torej ni problem nadzorovati tega, kar se dogaja znotraj nas, v naši najbolj intimni notranjosti; zunanjost je že tako ali tako dolgo pod nadzorom. In mašine bodo jutri še zmogljivejše.   
 
Kaj je torej storil Julian Assange? Poskrbel je za nekaj novega na tem svetu, in sicer natanko v imenu svobode, kar pomeni tole.
 
Ljudje imajo pravico vedeti, kaj počnejo tajne obveščevalne službe, kajti, še enkrat ironično, nihče ni nad zakonom. Torej obveščevalne službe niso nad zakonom, ker je to logičen sklep. Ali torej smejo popolnoma nadzorovati življenja ljudi, manipulirati z njimi, odločati, kaj ljudje smejo vedeti in česa ne smejo?
 
Danes se zdi, da lahko človek dela, kar hoče, da je torej svoboden. Morda je to celo res. Svoboden je, da znotraj okvirov dela to, kar je vnaprej določeno, da bo počel, ni pa svoboden, ko se začne zavedati, kako zelo nadzorovan in manipuliran je, in da lahko ti, ki imajo vojaško, politično, gospodarsko moč, zares delajo, kar se jim pač zdi.
 
Ko pridejo dokumenti o njihovem delovanju na dan, ko imajo torej ljudje možnost spoznati, kaj vse delajo države, njene institucije, institucije pod njenim okriljem, ljudje in posamezniki v njenem imenu, mu gredo lasje pokonci, država pa reče, da mora tisti, ki je poskrbel za taka razkritja, v zapor, češ da nihče ni nad zakonom. Nora globalna hiša.