Tisti čas stanja pred vrati je bil meni seveda pomemben iz povsem drugih, bolj sebičnih nagnjenj. Pomemben mi je bil zato, da se sestavim, da razumem, da moram živeti naprej. In sem. Tam, za tistimi vrati sem počasi začela verjeti, da zmorem. Na začetku zgolj za kratek čas, ko je bil nujen klic za to, da ste zgolj potrdili, da je ta drugačnost v redu, da z menoj ni nič narobe, kasneje pa vedno redkeje, dokler tega nisem več potrebovala. Danes vem, da sem kot vsi drugi, pa je fino to kdaj pa kdaj še vedno slišati in se utrditi v prepričanju. Da sem enako pametna, enako dobra in imam zmožnosti, kot vsi drugi. Da imam zmožnost biti dobra in se za dobroto odločam, da imam zmožnost biti prijazna in to tudi sem. Da se zavedam zmožnosti biti nesramen in ciničen, pa se za te ne odločam več tako pogosto, kot takrat, ko so bile moja edina izbira. Danes se med zmožnostmi svobodno odločam in skušam razumeti posledice tako ene kot druge odločitve. Nisem želela napisati kr neki, čeprav naslavljam svoje pisanje prav s tem. Pomembno mi je, da je zapisano dobro in vredno vašega časa. S spoštovanjem, Vaša Ana Draga Ana,
odločanje je povezano z vednostjo. Če na križišču vem, da bi rad šel k prijatelju, njegova hiša pa je na desni strani, zavijem na desno. Vem, kje je hiša, hočem priti do cilja, k prijatelju, zato se ustrezno odločim. Če ne vem, kje je prijateljeva hiša, se ne morem ustrezno odločiti, dokler se ne pozanimam, kje stoji hiša. Odločanje pa je povezano tudi z občutkom varnosti. Lahko čutim, da nekaj zmorem, a se ne počutim dovolj varnega, zato se ne odločim, ne storim ničesar, ker je tako navidezno bolj varno. Ko čutim varnost, se odločim, lahko pa tudi tvegam, ker nimam dovolj vednosti. Čisto mogoče je, da tvegam tudi, če ne čutim dovolj varnosti. Ko sem ciničen in nesramen, me je najverjetneje zgolj strah. In mislim, da pride na tej točki do polnega izraza staro spoznanje o pomenu govorjenja. Govor namreč deluje. Sproža učinke. Ljudje se odzivamo na govorjenje drugih ljudi, zato nikakor ni nepomembno, kaj govorimo in kako. Ni nujno, da ima govorjenje kakšno zvezo z resnico. Ta se nalaga sama, kot je nekoč pripomnil Lacan, to pa pomeni, da se skoraj vsiljuje, da ima avtoriteto in določeno moč. Prav zato je dobro, da se govor preoblikuje tako, da je bolj in bolj odprt do resnice. Če ni odprt, je zgolj čvekanje, obračanje enih in istih stavkov, kar ne prinese nobenega napredovanja. In analiza kot talking cure, kot zdravljenje z govorjenjem torej, se ne dogaja neodvisno od resnice, zato ni naključna, temveč poteka po določenih železnih zakonitostih, ki nam pomagajo razumeti, kako pomembno je za otroka, da je zaželen in da se nekdo pogovarja z njim. Pogovarjati se z otrokom seveda ne pomeni pridigati mu, ga priganjati, naj bo priden, naj se gre učit, naj pospravi sobo, ne pomeni težiti mu, moralizirati ali mu dajati lekcije. Vse to je ne le neproduktivno, ampak otroka tudi poškoduje. Vi ste končno začutili, kar je v samem jedru človeškega bitja – možnosti. Kar pomeni: lahko sem dobra, lahko poskušam biti dobra, lahko se odločam za dobro. Sklep je na dlani: če se ne odločam za dobro, nezavedno povečujem možnosti za uničevanje samega sebe. Ali nekoliko drugače: tudi če se ne odločam za zlo, se to že dogaja. Številni analitiki, pa ne le oni, so že zdavnaj odkrili, kako pomembna je za človeško bitje prostovoljna odvisnost, nezavedno pristajanje na služenje temu ali onemu gospodarju, saj ni nujno, da je iz krvi in mesa. Čemu tako podrejanje, čemu servitude volontaire, ta paradoksni izraz, o katerem je Étienne de La Boétie napisal kar obširno razpravo? Ker je tako dobro vsaj za kratek čas bolečino življenja, pa naj bo telesna ali duševna, prikriti z vsaj navidezno radostjo ter propagandno obljubo umetnega paradiža, v katerem sicer živi zelo veliko ljudi. Ves čas sem neomajno verjel, da se lahko odločate za dobro. V rokah pravzaprav sploh nisem imel ničesar drugega kot golo verjetje. Verjel sem tudi, da se lahko odločate za dobro kljub zlu, ki vas je uničevalo dolga leta. V tem je zares izjemna zmožnost človeških bitij in vi ste človek, ki pričuje za to izjemnost. Vaš, d
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
March 2023
Kategorije
|