Negovalke, politiki in ekonomisti

Rad gledam filme in serije, ki jih uvrščajo v rubriko horror. Gledam jih zaradi ideje, ki krasi vsak dober horror izdelek. V njem namreč ni pomembna bolj ali manj natančno izdelana pošast, ki straši naokoli in preganja ljudi, ni pomemben demon ali kako drugo srhljivo bitje, saj je pomembna ideja pravičnosti in etičnosti, pomembna pa je tudi ideja groze, grozljivosti, tega, kar imenuje Freud Das Unheimliche. In kaj natanko je to?

Da bi razumeli Das Unheimliche, je najbolje pomisliti na zgodbe, ki jih poznamo vsi. Zgodovina je namreč polna srhljivih pripovedi o ljudeh, ki so jih drugi ljudje zapirali, mučili, kurili pri živem telesu, se surovo znašali nad njimi, jih skrivali, pohabljali, ubijali na najbolj brutalne načine, odganjali od sebe, vozili na najbolj oddaljene kraje, da jih nihče ne bi videl ali slišal. To so bili ljudje in so še vedno ljudje, za katere velja, da ne bi smeli živeti, da ne bi smeli biti med ljudmi, da se sploh ne bi smeli pojaviti, da jih nihče ne bi smel videti, da se z njimi ne bi smel nihče pogovarjati, da jih torej ne bi smeli slušati, da se sploh ne bi smeli roditi.
 
Krivic je na tem svetu, kolikor hočete, in zla tudi.
 
Toda prav ti ljudje, ki jih imajo za odvečne ali pa zanje celo niso čisto pravi ljudje, se vedno znova kljub vsemu pojavljajo med nami kot Realno. Pojavljajo se metaforično, simbolno, pojavljajo se fizično, pojavljajo se skozi pripovedi, tudi filmske. Zanje velja, da so čudni, zmešani, izkrivljeni, deformirani, nečloveški, nori, popačeni, nenormalni izmečki narave; ljudje si izmišljujejo najrazličnejše in najbolj bizarne izraze zanje. A so vedno znova tu.
 
Morda je res eden najboljših filmov, ki zaslužijo naziv horror, film z naslovom A Quiet Place (John Krasinski, 2018). Postavljen v svet po apokalipsi, ki je grozljiv že sam po sebi, nas spravi v neizmerno stisko, kajti v tem svetu je najbolje biti absolutno tiho. Tam zunaj so namreč bitja, zmožna slišati karkoli, kar pomeni, da je dovolj že, da se premaknete in povzročite najmanjši šum.
 
Kdor preživi apokalipso, preživi pa jih malo, mora živeti skladno s pravilom, ki terja, da ne odda od sebe niti glasu. Kdor ga odda, je lahko tako rekoč v istem hipu mrtev.
 
Filmska uprizoritev dveh idej, apokalipse in groze, ki ji sledi, ni nikakršna zabava, ki si jo privoščimo v soboto zvečer, ampak je srhljivo nadaljevanje tega, kar se nam dogaja vsak dan in vedno znova. Na neskončno drobnih in skoraj neotipljivih načinov so namreč ljudje, pogosto otroci, vedno znova soočeni z zahtevo po tišini, po tem, da ne govorijo, da molčijo, da se obnašajo, kot da ne živijo, da so nevidni, da ne obstajajo. Težko si je predstavljati, koliko je tamle zunaj ljudi, ki jih dobesedno ni slišati in videti.
 
In apokalipsa ni filmska iznajdba v želji po dobičkih, ampak je prav tako nadaljevanje tega, s čimer se nenehno soočamo. Soočamo se s spoznanji znanstvenikov, kako izjemno dramatične so spremembe kaotičnih in kompleksnih sistemov, ki tvorijo podnebje, spremembe, zaradi katerih se je sicer še mogoče za silo zatekati k dvomu in si reči, da nič od tega ni res ali pa vsaj, da je vse skupaj še zelo daleč, potisnjeno tja nekam v leto 2050 ali celo 2100, toda nekje globoko že dolgo vemo, da se zgolj varamo, ker smo se zmožni varati zaradi želje, da bi še nekaj časa živeli v iluziji, da bo vendarle vse v redu.
 
A ne bo.
 
V orisani perspektivi je Das Unheimliche čista grozljivost, ki je ne moremo misliti in razumeti, zato je tako izjemno pomembno, da imamo ob sebi druge ljudi, ki jim zaupamo in ki zaupajo nam. Tako grozljivo je biti sam in v tišini.
 
Ko so naredili pred časom v Veliki Britaniji raziskavo in vprašali ljudi, katerim strokovnjakom najbolj zaupajo, o njej poroča današnji The Guardian, so vprašani odgovorili zelo prepričljivo in zelo pomenljivo.
 
Ljudje namreč najbolj zaupajo negovalkam in bolniškim sestram, najmanj pa – politikom in ekonomistom. Odgovori so pravzaprav pričakovani, če pomislite na možnosti za slepomišenje, sprenevedanje in blefiranje, ki jih izkoriščajo dobro plačani politiki in ekonomisti, in bližino druge osebe, negovalke ali sestre, ki pristopi, ko jo potrebujete, se loti svojega dela in ustvari nekaj, kar morda ljudje potrebujemo še bolj kot bankirji sejnine – spokojno bližino drugega človeškega bitja, ki je že sama po sebi zdravilna in dobra za naše blagostanje.