Ne želim biti, kar sem

Ko hodi Jezus Kristus, maziljeni torej, po svetu in se srečuje z ljudmi, dela nekaj, kar se sijajno povezuje s sodobnimi znanstvenimi spoznanji o delovanju možganov in s tem, kar imenujemo blagostanje. Sledi še ena temeljna psihoanalitična lekcija.

Maziljeni najprej dela nekaj novega, kot rečeno. Nihče pred njim še ni tako nagovarjal ljudi, kot jih nagovarja sam, nihče še nikoli ni želel od njih tega, kar želi on. Tako nagovarjanje še ne pomeni blagostanja, saj je za večino ljudi šok, celo travma, odpira pa pot k blagostanju.
 
Naj zato še enkrat izpostavim pomen novosti. To je zares potrebno, če samo pomislite, kako veliko rutin tvori naše vsakdanje življenje in kaj rutine pomenijo za delovanje možganov. Res je, da so potrebne in da številne izmed njih niso niti kognitivno niti drugače zahtevne, res pa je tudi, da imajo možgani raje novosti, drugačnosti, kajti najraje od vsega imajo učenje, ki po definiciji pomeni ustvarjanje novih sinaps in povezav med nevroni.
 
Lahko rečemo, da so možgani narejeni za učenje, za novosti torej, za spreminjanje, čeprav je zahtevno – ali pa natanko zaradi tega. Učenje dobesedno pomeni spreminjanje njihove anatomije, vpliva pa celo na genske sekvence in njihovo dejavnost, kar je čisto noro.
 
Obstaja pot od šoka in travme do blagostanja.
 
In absolutno se strinjam s tem, kar zagovarja Joe Dispenza, ta velemojster meditacij, placeba in drugih oblik zdravljenja ljudi, ki se lahko veliko bolj zdravijo sami, kot verjamejo, saj ne vplivajo le na možgane, ampak tudi na celotno telo in celo na lastni genom – a ne brez učenja.
 
Od izjemno zahtevnega znanja o delovanju kompleksnih sistemov, ki tvorijo možgane, tako pridemo do sorazmerno preprostega globokega vpogleda v naravo sveta, ki nas uči, da je v naši moči marsikaj.
 
Dispenza poudarja pomen treh idej: odpuščanje, sočutje, brezpogojna ljubezen; to ne pomeni, da zagovarja samo te tri, pomeni pa, da so zelo pomembne za vsakega človeka in za občestva. Onkraj patosa in klišejev je namreč nekaj, kar lahko dramatično spreminja naša življenja in življenja ljudi, s katerimi se srečujemo.
 
Preprost primer nam pomaga razumeti zapisano. Stres.
 
Človek, ki je pogosto pod stresom, kot se reče, pod stresom, ki se ponavlja leta in leta, je na najboljši poti, da zboli. Bolezen je tako rekoč konsistentno, logično nadaljevanje življenja, ki je lahko sprva čisto v redu, ljudje celo verjamejo, da malo stresa ne škodi, poleg tega dolgo ne zaznajo, da so dejansko pod stresom, ker ne vedo čisto natančno, kaj stres sploh je, objektivno pa so vendarle na poti, da zbolijo.
 
Potem se lahko zgodi sprememba; možno je, da se tudi ne zgodi, da jo ljudje zavrnejo. Človek se začne nekega jutra bolj čuječe zavedati svojih občutkov, čustev, odzivov, vedenja, delovanja, govorjenja, vsega, kar dela. Zakaj to delam, se sprašuje. Ali bi lahko vse skupaj počel tudi na drugačen način? Itak, da bi lahko. Začetno spoznanje pa je boleče.
 
Učenje, pomembno je učenje. Možgani so se sposobni naučiti česa novega po definiciji; kadarkoli, tudi ko ima človek sto let, če že ni preveč poškodovan.  
 
Začetek takega učenja je lahko ideja. Ena sama nenavadna ideja, povezana z odločitvijo, ki sledi. Ideja je zares nenavadna, saj ljudje nanjo preprosto niso navajeni, ker preveč verjamejo v neko drugo, od nje bistveno drugačno idejo. Ideja je torej tale: ne želim biti več tak, kakršen sem [morda že vse življenje]. To ne pomeni, da že zvečer čudežno ne bom več tak, saj tako preprosto ne gre. Je pa možno učenje: človek se lahko nauči biti drugačen. In lahko spozna, da pravzaprav že vse življenje je drugačen, le da naivno verjame, da ni, da je torej tak, kot misli, da je. Šok, ki je sprva videti kot nekaj negativnega, je v resnici začetek zdravljena in zdravilnega spreminjanja.
 
Torej ni nujno najbolje vztrajati pri idejah, kot so: sprejmite me takega, kakršen sem; želim ti, da si še naprej tak, kakršen si; sem, kakršen sem, in bom še naprej tak; rad se imam takega, kakršen sem.
 
Jaz vam torej želim, prav nasprotno, da ste drugačni, kot ste, da sami ne sprejemate sebe takega, kakršni [domnevno] ste, da ne dovolite iluzijam in imaginarijem, da vam kažejo pot skozi življenje. Lahko naučite sebe, svoje telo, svojo dušo nečesa novega. Tak je aksiom.
 
Tako pa je tudi temeljno sporočilo Jezusa Kristusa ljudem okrog sebe. Naj to, kar jih je učil, ponavljajo in ponavljajo in ponavljajo do konca sveta – vselej znova na nov način. Naj razume, kdor more.