Ne vem

Morda sem nekaj zelo, zelo posebnega. Vsak od vas je morda nekaj zelo, zelo posebnega. Kajti možno je, da smo v vesolju čisto sami. Da tamle zunaj ni nobenega drugega živega bitja. Da se je življenje rodilo in razvilo samo enkrat, natanko tukaj, na Zemlji. Ne vem, če je to res, in ne trdim, da verjamem, da je tako.

Včasih za kakega človeka rečejo, da ima odgovore na vsako vprašanje, da vedno zna kaj povedati, ko v družbi nanese pogovor na to ali ono temo, da je enciklopedija na dveh nogah, da je prava zakladnica znanja; to so dejansko ljudje, ki velikokrat ves čas nekaj govorijo, ker obenem verjamejo, da morajo govoriti in da jih morajo drugi ljudje potrpežljivo poslušati. Sam se skušam takim ljudem ogniti v velikem loku, če je le mogoče. Zakaj?
 
Obstaja pomembna razlika med verjetjem in vednostjo. Med zbirko podatkov in informacij ter pripovedmi, razlagami ali interpretacijami. Naj grem po vrsti.
 
Človek, ki nekaj verjame, najverjetneje nima nobenih dokazov ali argumentov za svoje verjetje. Če bi jih imel, namreč ne bi verjel, ker bi vedel. Obstaja mnogo različic takega razmišljanja, vse pa so zavezane istemu temeljnemu principu: če nečesa ne vemo, je intelektualno pošteno reči, da pač ne vemo. Ni pošteno reči, da verjamemo. Na tak način namreč lahko verjamemo karkoli. Na primer, da je Zemlja narejena iz posebnega sira; ne obstaja smiselno določljiva meja med tem, kar lahko verjamemo, in tem, česar ne smemo.
 
Da bi se torej izognili pretiravanju, je, zopet, pošteno reči, da ne vemo, da ne moremo ponuditi dokončnega odgovora na vprašanje, da nekega problema kratko malo ne znamo rešiti. To je obenem najboljši način, da pustimo vrata priprta za nadaljnje raziskovanje. Ko verjamemo, jih namreč zapremo, kar pomeni, da je zgodbe konec.
 
In če bi bili ljudje veliko bolj intelektualno pošteni, bi moralo biti na tem planetu veliko, veliko več tišine, veliko manj medsebojnega prepričevanja v stvari, ki jih ljudje niti malo ne razumejo, zlasti pa bi moralo biti veliko manj vraževerja. Tako pa nas dnevno preplavljajo stavki brez prave vsebine, brez prave vrednosti in ljudje so vedno znova pripravljeni verjeti.
 
Ljudje, ki zatrjujejo, da so za take vrednote, kot so iskrenost, poštenje in odkritost, in jih tudi živijo, ne verjamejo. Vedo, kar vedo, in vedo, kdaj nečesa ne vedo, zato iskreno, pošteno in odkrito rečejo, da nečesa pač ne vedo. Da imajo premalo podatkov, da so premalo prebrali, da bi kaj zatrjevali, da ne vedo dovolj, da bi kaj sklenili. Taki ljudje so zato pogosto tiho. Ne prodajajo ljudem megle in ne trdijo nečesa, češ da bi morali v to nekaj verjeti.
 
Ljudje se velikokrat niti ne zavedajo, da se preprosto bojijo biti tiho. Verjamejo, da morajo nekaj reči, da ne bi izpadli nevedni. Zato kar nekaj zatrjujejo in nabijajo, v resnici pa zgolj prispevajo k hrupu.
 
Temeljno spoznanje o tem je osvobajajoče. Ni mi treba vedeti vseh odgovorov na vprašanja. Preprosto ni treba, da vem. Lahko živim brez odgovorov in sem vznemirjeni iskalec, popotnik, nomad, raziskovalec, da bi se morda vendarle dokopal do njih. Lahko živim v negotovosti, ne potrebujem nobene trdne vere in verjetij, zlasti pa mi ni treba samemu sebi lagati, da nekaj vem, če obenem že vem, da ne vem. Če ne vem, preprosto rečem, da ne vem.
 
Tako razmišljanje mi končno pomaga spoznati, da pravzaprav ne morem biti povsem prepričan v skoraj nič. Da sem zelo blizu Sokratu, ki kmalu spozna, da ne ve ničesar. In ga ni strah živeti s tem spoznanjem. Ne boji se ne-vedeti.
 
Ne bojim se ne-vedeti. In če samo pomislim, da tamle zunaj morda res ni nobenega drugega živega bitja. Kako neverjetno, čudežno, izjemno redek prebivalec vesolja sem. In vsakdo izmed vas tudi. Kako nepopisno dragoceni smo – na primer drug za drugega. Pri čemer je dobesedno neskončno nepomembno, ali moj sosed govori drugače kakor jaz, ima drugačno barvo kože ali je gej, invalid, utrujeni starec, ki ne more več hoditi, lezbijka, migrant, tujec …