Ne še zdaj

Obstaja vsakdanja normalnost. Polna je intimnih dram, zasebnih norosti, nasprotovanj, nepomirljivih sporov, kontradikcij in izključevanja, vzajemnega obtoževanja in nalaganja krivde, nerazumnega vraževerja. Ljudje zatrjujejo, da jih država omejuje, ta pa odvrača, da jim ponuja zastonj cepivo  proti smrtonosnemu virusu in omogoča svobodno gibanje, če si vzamejo malo časa, se cepijo, dobijo potrdilo o cepljenju in se premikajo, kjerkoli si želijo, če potrdilo nekomu pokažejo. A cepili se ne bi, potrdila ne bi nosili s seboj, bi pa protestirali na ulicah zoper državo in njeno omejevanje svobode.   

Verjetno poznajo številni ljudje vsakdanjo izkušnjo, ki jo najbolje opisuje izjava ne še zdaj, nisem še pripravljen. Nanaša se na nekaj, kar človek dobro pozna in razume, ve, da bi moral nekaj storiti, ker mu tisto škodi, vendar tega ne naredi. Misli si, da bo to naredil kdaj v prihodnje, morda jutri ali naslednji mesec.

Najnovejše poročilo o podnebnih spremembah (IPCC, včeraj) uporablja besednjak, ki je najtesneje prepleten z orisano izkušnjo. Minila so že desetletij, dobro se spominjam prve medijske omembe toplogrednih plinov in nevarnosti, ki preti vsemu živemu na tem planetu, zgodilo pa se je zelo malo. Človeštvo je naredilo malo ali komaj kaj več kot nič, da bi ustavilo podnebne spremembe in preprečilo nadaljnje katastrofe. Iz dneva v dan tako gledamo posnetke z različnih koncev sveta, ki prikazujejo doslej komaj slutene katastrofe, zaradi katerih je v zadnjih nekaj mesecih umrlo več sto ljudi. Ljudje so povzročili nepopravljive (irreversible) podnebne spremembe brez primere (unprecendented). Politični voditelji so sedaj na zatožni klopi.

So na zatožni klopi, vendar se bodo skušali izmazati z goro bolj ali manj artikuliranih izgovorov. V Sloveniji na primer tistega rudnika premoga zato ne bodo zaprli nič hitreje, kot je že določeno - bistveno prepozno torej. Opozorila ne bodo zalegla. Oxfordski profesor Tim Palmer tako svari: če izpustov ne bomo ustavili kmalu, bo naše prihodnje podnebje nekakšen pekel na Zemlji.

Ne bo pomagalo - na žalost. Biznis, ki je zelo pomemben, bo tekel še naprej približno tako, kot teče že dolgo časa. Znanstveniki opozarjajo desetletja, pa jih dolga leta ni slišal dobesedno nihče. Ker jih ni hotel slišati. Zakaj bi bilo sedaj kaj drugače? Psihologija ljudi se ni spremenila v tem času niti malo.

To poročilo mora zveneti kot smrtni zvon (death knell). Fosilna goriva je treba nehati uporabljati takoj, sicer bomo uničili vse živo na planetu.

Neko drugo poročilo, ki sem ga prebral, omogoča zanimivo vzporednico. Kitajska vlada je namreč v resnih škripcih. Vsako kitajsko gospodinjstvo se mora povzpeti na tri gore, izobraževanje, skrb za zdravje, ekonomija. Ni problema, V resnici je, ker se stroški povečujejo, Michael Roberts v svoji analizi škripcev, v katerih se je znašla kitajska vlada, izpostavi objektivno dejstvo, da je Kitajska že razslojena podobno, kot so razslojene številne druge države sveta. En odstotek najpremožnejših Kitajcev ima v roki 31 % vsega premoženja kitajskih državljanov. Elitam in oligarhijam se zato dobro godi.

Navadnim ljudem se ne godi tako dobro. Življenje postaja vse dražje, podnebne spremembe so vse hujše. Elite in oligarhije se čez noč ne bodo magično spremenile, ker nimajo nobenega razloga za spremembe. Opozarjanja znanstvenikov ne bodo pomagala k spremembam, tako kot ljudem ne pomagajo nasveti in ne zaležejo vsakdanje modrosti. Kaj potemtakem storiti?

Klasično vprašanje, ki si ga je zastavil tudi Lenin v razmišljanju o revoluciji, je aktualno. Več kot sto let pozneje, besedilo je bilo priobčeno v glasilu Iskra, maja 1901. Drugo poglavje ima naslov Spontanost množic in zavest socialnih demokratov. Lenin zapiše: Doslej dejansko nihče ni dvomil, da je moč današnjega gibanja v prebujanju množic in da je njegova šibkost v pomanjkanju zavest in pobud med revolucionarji, voditelji.