Ne ponižujem brez razloga

Ponižujem le tedaj, ko imam razlog. Izjava je vredna podrobne analize, ker je v najboljšem primeru šifrirani simptom, v najslabšem pa neposredno izraža resnico o vedenju njenega nosilca, na katero noben človek kot simbolno bitje ne bi smel biti ponosen.

Čisto naključje je, da sedaj še aktualni slovenski minister za kulturo stoji pred televizijskimi kamerami in vesoljnemu občestvu sporoča, da bi najraje odstopil s položaja, ker ga hočejo linčati. Ponuja se kot žrtev, ker se mu zdi, da je to dobra obramba. V resnici ni, kot bo razvidno v nadaljevanju.
 
Iz ministrovega dosedanjega javnega nastopanja je razvidno, da je njegovo pojasnjevanje lastnega vedenja in delovanja, ko se sooča z ljudmi, ki so vpeti v odnose z njim, bodisi izraz nesposobnosti za soočanje in refleksijo vedenja bodisi izraz taistega vedenja, ki je naravni organski del njegove osebnosti. Naj grem po vrsti.
 
Ko mi nekdo reče, da čuti, kot da kričim na njega, je moj odziv takle. Verjamem, da tako čutiš, sam nisem bil toliko pozoren, kako moje govorjenje vpliva nate, zato se bom poglobil vase, naredil refleksijo in bom prihodnjič pazljivejši, ker imaš nemara prav.
 
To rečem zato, ker sem kultivirano bitje, ki se zaveda, da ni pomembno, kako objektivno glasno sem govoril, ampak je pomembno, kako je drugi človek doživel moje govorjenje. Ker ga spoštujem, ga upoštevam celo tedaj, ko se ne strinjam z njim.
 
Elementarna psihologija in zdrav razum mi namreč povesta, da človek ne more čutiti narobe. Če me je strah teme, me je strah teme, pa če imam na voljo vse objektivne dokaze, da tam ni ničesar, česar bi se bilo treba bati. Človekovo doživljanja sveta, njegovi občutki in njegova čustva, povezana z vedenjem drugih ljudi, so nekaj izjemno občutljivega, zato ljudje vzgajamo sebe in svoje otroke tako, da razvijamo kulturo.
 
Ta zajema tudi kulturo govorjenja, zato zlasti v javnosti pazimo, kaj govorimo in kako govorimo, da ne bi koga prizadeli. Drugo ime za tako prizadevanje je – kultiviranje. Kultiviramo predvsem sami sebe, svoje vedenje, zlasti pa svoje razmišljanje, da nismo kakor barbari, ki narobe verjamejo, da imajo pravico do svobode govora in da lahko povedo čisto vse, kar jim pade na misel.
 
Ljudje se po navadi branijo, ko jim kdo nameni kako refleksijo ali vsaj priložnost zanjo. Kultura javnega nastopanja je zato zelo nizka, saj politiki niso nič boljši od navadnih smrtnikov. V oddajah se zato zelo hitro začnejo prepirati, vsakdo trmasto vztraja pri svojih mnenjih, pogovarjajo se malo ali nič.
 
Kultiviranje pogovarjanja zajema pozorno poslušanje sogovorca, nato pa razumno in po možnosti inteligentno odzivanje na to, kar pove, pri čemer ne bi smelo biti pomembno, ali se z njim strinjamo ali ne. Če ima sogovorec prav, ko reče, da sem kričal nanj – se mu opravičim. To je del kulture. Ne trmarim, da se gotovo moti, češ da sem samo malo povzdignil glas in nekaj odločno zahteval od njega, ker sem slučajno njegov šef.
 
Zlasti šefovstvo nekaterim osebnostim zelo hitro zelo stopi v glavo. Želijo si šefovskih pozicij, da lahko zahtevajo od ljudi, da so lahko ostri, napadalni, da lahko kričijo, udarjajo po mizi, da se, skratka, obnašajo, kot mislijo, da bi se šefi morali obnašati.
 
Bojim se oseb, ki mi rečejo, da povedo, kar mislijo, da so neposredni in direktni, in se jim izogibam. Raje imam kultivirane ljudi, ki dobro premislijo, preden kaj rečejo, zlasti pa so zmožni za empatijo in sočutje, ki jim povesta, da je mogoče drugega človeka prizadeti in da nimajo pravice prizadeti ga.
 
Šefovstvo šefi včasih kultivirajo malo ali nič, zato so nedovzetni za refleksije in pogovarjanje. Moč, ki gre s šefovskim mestom, jim zamegli razum, zato se je z njimi včasih težko razumno pogovarjati.
 
Ko so soočeni z lastnim vedenjem, z njegovo resnico, se samodejno branijo. Drugega preprosto ne znajo. Zlasti ne znajo javno priznati, da so naredili napako, se opravičiti, povedati, da jim je kaka zadeva ušla iz rok. Ljudje bi jih razumeli, saj se to dogaja vsakomur. Ne razumejo pa jih, ko skušajo ustvariti vtis belega angela.
 
Soočanje s kritikami ali celo obtožbami je namreč zanje travmatično, zato v stiski posežejo po najbolj preprostem obrambnem ščitu, ki je: vi vsi se motite, ko me kritizirate, le jaz se ne motim.