Ne moremo biti dovolj radikalni

Tako je rekel oni dan sir David Attenborough, ko je razmišljal o podnebni krizi, katere subjekti ali podložniki smo vsi brez izjeme; o subjektu nameravam spregovoriti čez nekaj dni, navezoval pa se bom na način, kako Greta Thunberg vztraja pred javnostjo in kako jo nagovarja. Nobenega dvoma namreč ne more biti. Zavese so dokončno padle, sprenevedanje preprosto ni več mogoče, celo če se potrudimo. Znanost je absolutno jasna in enoznačna. Enajst tisoč znanstvenikov z vsega sveta zato te dni [vnovič] sporoča vsemu svetu (World Scientists' Warning of a Climate Emergeny, BioScience, biz088, objavljeno 5. novembra 2019): podnebna kriza se povečuje s hitrostjo, ki je večina znanstvenikov doslej sploh ni pričakovala. Je hujša, kot so znanstveniki pričakovali, ogroža pa naravne ekosisteme in usodo celotnega človeštva. Poudariti velja še tole spoznanje: podnebna kriza je tesno povezana z ekscesnim življenjskim slogom premožnih ljudi. Med številnimi dejavniki, ki vplivajo na podnebno krizo, sta pomembna še dva: ljudje pojedo čisto preveč mesa; ekonomisti pretirano poudarjajo pomen rasti BDP-ja. Znanstveniki zato svetujejo: jejte manj masa in več rastlin, sledite drugačnim gospodarskim ciljem, ne pa rasti BDP-ja. Ali bo znanstvenike tokrat kdo resno jemal? Sem pesimist, zato trdim, da vsaj v kratkem večina ljudi bržčas ne – inercija je prevelika. Zakaj tako mislim? Naj še enkrat navedem znanstvenike. Potrebne so velike spremembe v našem načinu življenja, če se hočemo izogniti obsežni mizeriji ljudi (if vast human misery is to be avoided). Veste, kdaj je bilo to zapisano in preneseno vsemu svetu? Natanko leta 1992 (1992 World Scientists' Warning to Humanity, objavljeno 16. julija 1992 in posodobljeno 29. oktobra leta 2002).

Razmišljanje o nujnih spremembah kapitalističnega načina življenja, ki temelji na privatiziranju, rasti BDP-ja, ekscesni proizvodnji dobrin zaradi dobičkov in medsebojni tekmovalnosti, ima kljub vsemu tudi pozitivni skupni imenovalec, ki je blagostanje (well-being) ljudi. Sedaj je menda na kupu dovolj dokazov, objektivnih dejstev in argumentov, ki ne dopuščajo čisto nobenega dvoma, da kapitalistični business as usual ne vodi nikamor drugam kot v brezno niča, kamor se bo zvalila tudi elita, pa če ji je to všeč ali pač ne.
 
Blagostanje ljudi je torej mogoče le, če ga opustimo – business as usual namreč. Preprosto kot pasulj. Nimamo nobene izbire. Nikakršno resno razpravljanje v slogu morda bi pa vendarle lahko ohranili business as usual, saj je kapitalizem zelo dinamičen in produktiven sistem in bomo zato laže našli rešitve za podnebne krize, saj imamo čas do leta 2100 ni več smiselno, pravzaprav je kar groteskno, ker preprosto ni časa in je cena, ki jo plačujemo zaradi podnebnih katastrof, že sedaj prevelika. Prav tako ne bo pomagalo razmišljanje, da kapitalizem pač nima alternative, da je socializem veliko hujši od njega, če o komunizmu sploh ne govorimo. Je vseeno, kaj kdo reče in kako se kakšna alternativa imenuje, ker jo kratko malo potrebujemo. Zaradi mene se lahko imenuje tudi Pikapolonica.