Ne morem drugače

Martin Luther je bil izjemen mislec. Ko ga končno postavijo pred sodnike, ti terjajo od njega, da se odreče heretičnim idejam in kritičnemu razmišljanju, preprosto odgovori, da se ne bo, ker se kratko malo ne more, tudi če bi se hotel. V zgodovino se zapiše kot mož, ki spozna in globoko dojame, kaj pomeni zapisano. Ne zanima ga močna volja, vprašanje je, če sploh kdaj razmišlja o njej, zanima ga resnica, kar je res. Ne more odstopiti od tega, kar ve, ve pa, da ne more želeti, da bi odstopil. In tudi če bi slučajno želel odstopiti, preprosto ne bi mogel. Nekaj je v njem ali nad njim, da vztraja. Cena za vztrajanje je kajpak visoka.  

Resnično, živijo ljudje, ki so tako dobri, tako plemeniti in tako pogumni, da nas vedno znova osupnejo z dejanji, ki jih zmorejo. Od nekdaj me navdušujejo ljudje, ki naredijo pravo stvar, čeprav so stroški visoki in je cena videti prevelika. Naredijo, kar je prav, kar je treba narediti. Nekateri drugi ljudje dejansko zgolj modrujejo in filozofirajo ter ugotavljajo, kaj vse človeško bitje lahko naredi, toda nekateri to tudi zares naredijo.
 
Mogoče je narediti pravo stvar. Mogoče se je odločiti za pravo stvar in jo izpeljati, ne da bi pri tem mislil na stopničke, uspeh, denar, slavo ali kaj podobnega.
 
Zdi pa se, da je današnje vsakdanje življenje pomembno tudi za tako imenovane influencerje, vplivneže, motivatorje, ljudi, ki nastopajo pred drugimi ljudmi, da bi nanje vplivali. Očitno je, da hočejo vplivati, da imajo željo, da vplivajo, da hočejo biti na odru in veliko zaslužiti. Včasih si ogledam kak njihov nastop. In se sprašujem, zakaj to počnejo.  
 
Ne zdijo se mi namreč niti zanimivi, kaj šele prepričljivi. So del mainstreama, popularne kulture, v kateri je treba nenehno dokumentirati običajne vsakdanje zadeve, dogodke in predmete, jih posneti in fotografirati, pošiljati v eter. Na tem, kar počnejo, ni ničesar posebnega, ničesar izjemnega, videti je, da celo ne želijo izjemnosti. Morebitni vplivi na druge ljudi so le del mainstreama in popularne kulture, ki prinaša več istega.
 
Popularno postaja celo korporativno sklicevanje na moralo in etične standarde, da ne govorim o nenehnem ponavljanju potrebe po kritičnem razmišljanju in delovanju out of the box. Kar je na videz progresivno, je v resnici reakcionarno in simptomatično.
 
Simptomatično vedenje vplivnežev je izraz življenja privilegiranih ljudi, ki jim v življenju ni treba tvegati. Niso pogumni, le vtis je, da so. Nikogar ne izzivajo, ne ponujajo izhodišč za drzne zamisli in zares dobra dejanja. So navadni in na trenutke dolgočasni. Na višjo raven skušajo dvigniti banalnosti vsakdana, radi bi bili slavni, želijo si, da za njihove banalnosti izve čim več ljudi. Nagovarjajo jih v preprostem slogu, razumljivem vsakomur. Imejte idejo. Zaželite si, da se uresniči, in uresničila se bo. Človek lahko doseže karkoli, če le želi. Vztrajajte pri tem, pri čemer vztrajamo tudi sami, in zgodilo se bo.
 
Magičnost takega razmišljanja je boleče preprosta, število všečkov prav zato leti v nebo. Tamle zunaj je veliko naivnih ljudi, ki so pripravljeni verjeti popularni psihologiji, zapisani v brošurah, v katerih so zbrani vsi nasveti, kako uspeti in postati srečen.
 
Adorno je s svojim razmišljanjem o industriji kulture že zdavnaj pozabljen, Marcusejevo razmišljanje o enodimenzionalnem človeku je tako daleč, da se le redki še spomnijo, da je sploh kdaj obstajalo. Vplivanje na druge ljudi, ki je v resnici neresno, je zavezano spregledu, ki omogoča prav enodimenzionalnost. Dejanski družbeni mehanizmi, ki utrjujejo družbene nepravičnosti, krivice in astronomske razlike med ljudmi, ki dnevno zaslužijo nekaj milijonov, in ljudmi, ki delajo vsak dan osem ur, na koncu meseca pa nimajo za kruh, so zgolj naključni vzvodi za vplivneževe razmisleke o lastni blagovni znamki, ki jo velja podpreti z žargonom o tem, kar je domnevno prav, obenem pa paziti, da ne bi kdo posumil, da gre zgolj za odrski nastop in igro. Fraze o izražanju mnenj in pravice do takega izražanja so slabo prikriti razlog za to, da ničesar ne tvegamo in da obenem vzbujamo vtis aktivizma, družbenega angažmaja in boja za pravice teh, ki so hendikepirani in potisnjeni na rob družbenega.
 
Trud za nastopanje vplivnežev je majhen in celo komaj zaznaven, stroškov ni nobenih. Odzivi na njihove nastope naj bodo zgolj pozitivni in odobravajoči celo tedaj, ko so za silo kontroverzni. Pomembna je splošna podpora, pomemben je vtis, da se nekaj premika tudi tedaj, ko se zgolj vrti v krogu.  
 
Ko gre zares, vplivneži poniknejo. Takrat pridejo na dan razočarane gospodinje, zgarani delavci, od življenja poškodovani ljudje, revni upokojenci, hendikepirani posamezniki in hendikepirane posameznice ter eliti, vplivnežem, korporativnim mogotcem, milijarderjem, neskončno bogatim zabavnikom in vsem drugim končno povedo, kakšno je življenje v resnici, ne na odru, in kaj bi bilo treba naredi zares, ne iz varne razdalje, zaradi katere se eliti nikoli ne skrivi las na glavi.