Ne mešajte otrok in politike

Ukazovalni refleksi ljudi, eden je zapisan v naslovu tega dnevniškega zapisa, so nevarni. Bojim se ljudi, ki so navajeni ukazovati in govoriti drugim ljudem, kaj naj počnejo, kaj smejo in česa ne smejo. To sicer ne pomeni, da trepetam pred njimi, saj mi nič ne morejo, pomeni pa, da ob njihovih izjavah pomislim na avtoritarnost in neprijetno zmožnost ljudi, da najdejo svojevrstno ugodje v lastni podrejenosti gospodarjem, ki so seveda že po definiciji navajeni ukazovati. Včasih se zato res zdi, da je najbolje živeti v hierarhično urejenem avtoritarnem svetu, v katerem centralna oblast odloča o vsem, ljudje pa ubogajo, razporejeni v predalčke: politiki se ukvarjajo s politiko, otroci so otroci in delajo, kar se pač pričakuje od njih, učenci se učijo, študenti študirajo, vzgojitelji vzgajajo, učitelji učiteljujejo, trgovci trgujejo, upravljavci sveta upravljajo z njim. Kot v srednjem veku, ko so nekateri zastopniki katoliške korporacije verjeli v preprost in vsem razumljiv tridelni red: kakor v nebesih, tako ne Zemlji (kmetje kmetujejo, duhovščina vlada, vojska se vojskuje). Ne bojim pa se samo avtoritarnosti teh, ki ukazujejo, in podrejenosti onih, ki rade volje ubogajo, bojim se tudi politikov, ki verjamejo, da politika pritiče samo njim in da že vedo, kako upravljati s svetom in z ljudmi: Bolsonaro, Trump, Putin, Erdoğan, Orbán, Johnson … To so ljudje, ki v resnici ne vedo, kaj je politika, avtoritarne osebnosti, za katere je Greta Thunberg lahko samo zmešana najstnica, ki nima pojma o svetu, v katerem živimo. Ali pa ga ima več kot vsi avtoritarni ljudje skupaj.

Adorno in sodelavci so pred desetletji spisali obsežno knjigo z naslovom Avtoritarna osebnost, v kateri so natančno analizirali značilnosti njenega vedenja in razmišljanja. Naslov knjige bi moral biti po prvotnem predlogu The Fascist Character and the Measurement of Fascist Trends, toda Adornu se je zdelo, da je bolje, če je naslov manj vpadljiv, zato je predlagal Character and Prejudice. V vsakem primeru je razvidno, da so avtorji skušali opozoriti, kako nevarna je avtoritarna osebnost in kako blizu je fašizem, ko ima dovolj moči v svojih rokah.
 
Njene značilnosti so številne, izpostaviti želim le nekaj poudarkov, ki so pomembni za današnji vpogled v strukturo tukajšnje avtoritarnosti.
 
Ena ključnih značilnosti avtoritarne osebnosti je kognitivna rigidnost. Avtoritarna osebnost je zato človek, ki trdovratno zavrača stališča drugih ljudi, oziroma zaradi pomanjkanja empatije ni zmožen razumeti drugačnih stališč, idej ali načinov vedenja. Vztraja pri svojih mnenjih, ki jih ne zna razložiti ali analitično misliti, jih pa vsiljuje drugim ljudem, češ da so pravilna. Kognitivna rigidnost pomeni tudi, da človek ni sposoben spremeniti svojega načina razmišljanja in da ne more zamenjati kognitivnih modelov niti tedaj, ko se sooča z bolj razvitimi, zato deluje konservativno, je obrnjen v preteklost ter nenehno išče enako rigidne somišljenike, ki se strinjajo z njim.
 
Ironija, ki jo zastopa Greta Thunberg, pa je, da se v svojih nastopih trdovratno sklicuje na najmodernejšo znanost, ki je njeni nasprotniki ne razumejo in se pravzaprav zanjo niti ne zmenijo, zato nenehno kot po nekakšnem diktatu dvomijo in so skeptični ter imajo [kajpak] mnenja, da so zmešani vsi, ki mislijo drugačni kakor oni. Nenadoma je tako očitno, da se dogaja to, kar zapiše ameriški politični filozof Todd May v prvem poglavju knjige z naslovom The Political Thought of Jacques Rancière (Edinburgh University Press Ltd, 2008); naslov poglavja je pomenljiv: Passive Equality. Takole piše.
 
Živimo v obdobju politične pasivnosti. Ne vsi in ne povsod. V ZDA večina. Nismo povsem pasivni. Navsezadnje številni (čeprav ne večina) volimo. Od vlad nekaj pričakujemo. Ne vključujemo pa se v politične aktivnosti. Ne organiziramo se; niti ne oblikujemo političnih kolektivov niti se ne vključujemo vanje. Pri politiki sodelujemo tako, kot sodelujemo pri športu – kot navijači, ne pa kot sodelujoči, in sčasom z vse manj navdušenja.