Ne manj, ampak bistveno več

Ob koncu leta, ko tako ali tako delamo bilance in si želimo vse dobro o prihajajočem letu, dodajamo pa še, da je zelo pomembno biti zdrav in živeti v zdravem okolju, navajam tudi tale objektivni podatek, ki je pomemben ne le za zdravje in srečo čisto vsakega Zemljana, ampak je pomemben tudi za njegovo preživetje. Količina CO₂ v ozračju, tja je odromala zaradi tega, ker ljudje obsedeno kurimo ogljik, ki se zelo rad veže s kisikom, z njim pa se tudi mora vezati, sicer ni gorenja, se je torej v iztekajočem se letu povečala za 2.7 % (natančneje: med 1.8 % in 3.7 %). Po domače to pomeni, da je človeštvo spravilo v ozračje dodatnih 37 milijard ton toplogrednega plina. V času, ko je sicer ves svet zaprisegel, da bo zmanjšal kurjenje fosilnih goriv. Zdi se, kot da se človeštvo norčuje iz sebe. Ali si predstavljate, da kot posameznik samemu sebi rečete, da boste porabili nečesa manj, na koncu pa se izkaže, da ste rabo istega iz dneva v dan povečevali. Vprašali bi se, zakaj, čemu to delate, zakaj se ne držite lastnih obljub. In če se ne bi vprašali sami, bi vas upravičeno pobaral kdo drug. Zlasti zato, ker je že od prej vedel, da boste naredili natanko to, kar je predvidel. Vedli ste se namreč predvidljivo iracionalno. Širše vzeto: človeštvo se obnaša previdljivo iracionalno in drvi v prepad. Noben razumen človek na tem planetu ob tem ne bi smel skomigniti z rameni in reči, da ga to ne briga, ker ga objektivno zadeva, tudi če tega ne ve ali noče vedeti.

In ko podrobno razmislite o skorajšnjih dogodkih v Franciji, se ponudi še ena ideja. Podnebne spremembe so že tako obsežne, da se dogaja, kar smo pričakovali. Nismo namreč mislili, da se bo nebo nenadoma povsem podrlo in nas vse pokopalo. Mislili smo na nekaj trivialnega: ko začnejo naraščati cene goriv ali hrane, ko te ni več mogoče pridelovati na način, ki sicer prinaša dobičke, je šale konec. Začne se dogajati to, kar imenujemo s tujko climate riots. To so družbeni nemiri, ker se ljudje zavedajo, da gre nenadoma zares.
 
Podnebne spremembe pomenijo, da nekatere zadeve v družbi ne tečejo več tako, kot so ljudje navajeni. In na spremembe se odzivajo različno. Nekateri bi raje videli, da bi bilo vse tako, kot je že dolgo časa. Zlasti elite ne želijo, da se karkoli spremeni. Pa tudi nekateri drugi ljudje bi raje živeli naprej, kot so navajeni. A ne gre, njihova želja je po novem povsem nemočna.
 
V Franciji torej ne potekajo delavski spopadi z lastniki kapitala. Ne potekajo politični spopadi med levičarji in desničarji. Ni protesta zoper tujce in prebežnike in migrante. Dogaja se nekaj novega.
 
Številni ljudje, ki blodijo po svetu in iščejo varno zatočišče, so že žrtve podnebnih sprememb. Mnogi delavci so že dolgo žrtve plenilcev, ki iščejo in kopičijo dobičke. Pridružujejo se jim novi ljudje, ki globoko čutijo, da se že nekaj časa dogajajo reči, ki jim sicer ne vedo imena, intuicija pa jim pravi, da se bo tako ali tako v kratkem času nekaj korenito spremenilo.
 
Ni nujno, da se bo zgodila revolucija. Kar zgodilo se bo. Zdelo se bo, da se dogaja samo od sebe. Vse več ljudi bo jasno prepoznavalo obrise dogodkov, ki se v resnici napovedujejo že nekaj desetletij. Družbeno število vse prevelikega števila ljudi je namreč mizerno, kot sem poudaril v prejšnjem zapisu. Ne le v Franciji, ki je ena najbogatejših držav sveta, seveda.
 
Ljudje, ki se prebujajo, si zastavljajo nove cilje. Odkrivajo nove oblike politične enotnosti v luči novih spoznanj o resnici družbenega življenja. To pomeni, da se ne skrivajo več, da ne ležijo za zapečkom in da zlasti ne sanjajo o potrošniških fetiših.