Ne dovolite, da vam ukradejo sanje

Tako je papež Frančišek te dni nagovoril mlade. A kaj je povedal v resnici, kakšne so razsežnosti njegovega sicer prijaznega nagovora?

Skoraj vse življenje se že posvečam razumevanju psihoanalitičnih konceptov, s psihoanalizo torej, ki jo imajo mnogi za šamanstvo. Na tem mestu se ne bom posvečal kritikom, ki kritizirajo te, ki kritizirajo Freuda ali Lacana, ne zanima me, kdo je bolj pravoveren sledilec enega ali drugega, kdo prakticira pravo analizo in kdo ne; nekateri so dobesedno obsedeni s takim dokazovanjem. Zanima me namreč nekaj drugega, zato predlagam razmislek o tem v branje.
 
Eno temeljnih Freudovih spoznanj je, da človek ne more povsem nadzorovati samega sebe. Že res, da so do podobnega spoznanja prišli tudi drugi avtorji, toda Freud je izrecno poudarjal še nekaj, kar povečuje kompleksnost zapisanega.
 
Če človek ne more povsem nadzorovati učinkov lastnega delovanja na druge ljudi, je čisto mogoče, da ima o sebi izjemno pozitivno mnenje, da ima visoko samopodobo, kot pravijo v žargonu, toda obenem okoli sebe širi destrukcijo, ki se je niti ne zaveda. Tega spoznanja bi se morali zavedati ljudje zlasti tedaj, ko sebi ali drugim rečejo: bodi, kar si; sledi svojim sanjam; ne pusti, da te drugi preusmerijo; bodi spontan, tak, kakršen si v globinah svoje duše. Ali želite kaj takega tudi Hitlerju?
 
Freudova lekcija ima nadaljevanje v obliki vprašanja. Ali ljudje sploh vedo, kaj zares želijo, kaj je v globinah njihovih duš, kakšne so njihove resnične sanje?
 
Domneva, da bi morali slediti svojim sanjam, je nujno povezana z domnevo, da je uresničevanje svojih sanj nekaj dobrega, da ljudje ne morejo vselej zadovoljiti svojih sanj, ker jim nekaj ali nekdo to preprečuje, da tako preprečevanje ni dobro, da človek torej ne bi smel dovoliti, da mu kdo ukrade sanje.
 
Kaj pa, če je človeško življenje bolj zapleteno, kot sledi iz zgoraj orisanih domnev in idej? Kaj pa, če je bolj čudno, kot si sploh mislimo? Je torej dobro spoznati še to drugo plat življenja?
 
Morda je življenje samo zavezano retroaktivnosti, o kateri je govoril Freud, ko je spoznaval, da pacienti v analizah spreminjajo lastno preteklost, kar zares zveni nenavadno in celo nekoliko čudaško, saj se zdravemu razumi upira ideja, da lahko za nazaj spreminjamo zgodovino. Kaj pomeni spreminjati zgodovino za nazaj?
 
Spreminjanje zgodovine za nazaj pomeni spoznavanje novih vzrokov in razlogov za to, kar se je dogajalo v preteklosti in/ali se še vedno dogaja. Pacient v analizi lahko tako za nazaj spozna, da se je vse življenje motil glede vloge lastnih staršev pri razvoju svoje nevroze. Ko to spozna, se spremeni njegova pripoved o preteklosti – določen del besednjaka o njej preprosto opusti, ker (sedaj) ve, da je neustrezen.
 
Zapisano pomeni, da pacient na nov način prepozna verigo dogodkov, ki so ga privedli v analizo, na drugačen način razume sosledje vzrokov in posledic. To ne pomeni, da si jih izmisli, pomeni pa, da je očitno življenje samo zmožno za tak način razmišljanja (o sebi).
 
V analizi zato ne gre za objektivno, znanstveno preverjeno spoznanje o resničnih razlogih in vzrokih za pacientovo trpljenje, temveč gre za epistemološki prehod k drugačnemu razmišljanju o lastni preteklosti in svoji identiteti v njej. To je tudi eden od razlogov, zakaj psihoanaliza ni psihoterapija in ni psihiatrija.
 
Pacient pa spozna še nekaj. Ne razume le svoje zgodovine na nov način, temveč spozna, da vsak človek kot duhovno, simbolno bitje, za nazaj spreminja zgodovino, ne le on.
 
Nekaj podobnega se lahko zgodi, ko človek dojame resnični pomen sodobnih sloganov, s katerimi ga nagovarjajo, nas sledi svojim sanjam, naj bo, kakršen je v resnici, naj dela na sebi in odkriva pristne globine svoje duše. Kaj dojame?
 
Dojame, da obstaja razlika med načinom življenja, ki je skladno s takimi slogani, in globalnimi procesi oziroma mehanizmi, ki uravnavajo globalno življenje vseh ljudi. Spozna, da ti procesi in mehanizmi bolj nemoteno delujejo, če se sam posveča izključno sebi, svojim interesom, sanjam, željam in vsemu drugemu iz tega registra.
 
Kdor torej sledi svojim sanjam, je lahko v lastnih očeh nedolžen in prijazen, dober človek, pa se vendar okoli njega širi destrukcija, o kateri zaradi obrambnega delovanja preprosto ne ve ničesar, ker ne želi vedeti, da bi lahko še naprej sledil svojim sanjam. Ni nujno, da je tako, a vse prepogosto vendarle je.