Ne dotikajte se me

Vse življenje delam z invalidi. Z mladimi ljudmi, za katere pogosto pravijo, da so ovirani, včasih pa celo, da so ovira. Njihovo šolanje in usposabljanje, pripomočki, prilagoditve, rehabilitacija, zdravljenja in vse drugo so dragi, včasih izjemno dragi. Trdim, da je velika preizkušnja duhovnosti ljudi natanko v načinu razmišljanja o njihovem družbenem položaju. Kdor razmišlja, da so neproduktivni, ker številni zaradi hendikepa ne morejo delati, da so samo strošek in breme, je duhovno mrtev, čeprav se lahko komu zdi, da je tako razmišljanje zelo racionalno. Zadevo namreč lahko tudi obrnemo. Ljudje, ki zaslužijo milijone in celo milijarde, niso nujno ljudje, ki bi jih evolucija ohranjala pri življenju. Naj pojasnim.

Evolucijsko smo ljudje dobro opremljeni in selekcionirani za prijateljstvo. Novejše znanstvene študije, nekaj sem jih prebral ta mesec, to potrjujejo. Princip je zelo preprost: prijatelji si medsebojno pomagajo, pomagajo pa tudi ljudem v stiski. Torej nikakor ne drži, da je treba pustiti invalide, šibke, stare in bolne ljudi, da umrejo, saj bodo itak kmalu umrli, in da je treba pomagati mladim, močnim in tem, ki so fit. Zdi se v nasprotju z logiko maksimalne racionalnosti in preživetja, toda evolucija je očitno zapletenejša, kot se zdi naši s kapitalistično logiko maksimiranja in racionalnosti obremenjeni pameti; logika preživetja najmočnejših je pravzaprav primitivna. Najprej pomagamo tem, ki so pomoči najbolj potrebni.
 
Včeraj zvečer smo začeli gledati norveško serijo z naslovom Exit. Predstavljena je kot temna drama, ki temelji na resničnih pripovedih ljudi. Čisto na začetku izvemo, da je eden od pripovedovalcev zaslužil sto milijonov evrov, še preden je bil star trideset let, potem pa je imel težave z motivacijo, saj ni vedel, kaj naj sploh še počne v življenju; kopičenje istega očitno ni zelo smiselno in človeka ne osrečuje. Gledanje serije nam potem postreže z vpogledom v popolno bizarnost sorazmerno mladih ljudi, neverjetno bogatih posameznikov, ki zares ne vedo, kaj bi počeli s svojimi življenji. Živijo razsipno, drugi ljudje so zanje zgolj igračke ali, še bolje, predmeti, s katerimi pač delajo, kar se jim zljubi. Če so pri volji, da koga pretepejo, ga pač zmlatijo in pustijo na tleh, če si zaželijo seksa, si naročijo prostitutko, medtem ko njihove žene spijo v razkošnih spalnicah in hrepenijo po njih. Podoba popolne odtujenosti, narcizma, psihopatije, izkoriščanja in nesmiselnosti življenja, ovenčanega z dragimi avtomobili, razkošnimi hišami, lepimi prostitutkami, nesmiselnimi količinami hrane in pijače, velikanskimi jahtami. To so resnične zgodbe iz življenja elit.
 
V vsakdanjem življenju pa nas čisto vse brez izjeme ogroža življenje v najbolj preprosti obliki, ki verjetno sploh ni življenje; virus namreč nima vseh značilnosti živih bitij. Številni ljudje niti ne verjamejo vanj. Je neviden, zato se zdi, da ga ni, da si ga je nekdo izmislil. Ljudje se spopadajo za razlage o njegovem delovanju, kot da je vse skupaj odvisno od njihove razlage. V resnici ni odvisno od nje, temveč od našega spoštovanja navodil epidemiologov. Če imamo na obrazu masko in smo dovolj daleč od drugih ljudi, jih varujemo pred virusom, ki ga morda nosimo. Enako velja za druge ljudi. Ali ni v taki spoštljivi razdalji nekaj izjemnega, nekaj, kar ves čas poudarjamo, ko govorimo o etičnosti, o skrbi za drugega človeka?
 
Paradoks je, da je skrb za drugega človeka najbolj pristna natanko takrat, ko smo do njega v določeni razdalji; ne takrat, ko skušamo biti čim tesneje in čim dlje skupaj. Verjetno ima veliko ljudi izkušnjo globoke duhovne povezanosti z drugim človekom, ki je na razdalji, ki morda živi v drugem kraju ali celo v drugi državi. Duhovna bližina ne terja nujno telesne bližine.   
 
Velja pa še nekaj. Ko danes ljudje protestirajo, češ da so jim odvzeli svobodo in da so prikrajšani za medsebojne stike, se moramo spomniti raziskav, ki potrjujejo, da je bilo pred pandemijo ogromno ljudi osamljenih, zapuščenih, da so številni upokojeni ljudje izjavljali, da je njihov edini sogovorec televizor ali pa domača žival. Takrat ni bilo veliko ljudi, ki bi opozarjali na medsebojno odtujenost, na dejstvo, da hlastanje za dobički ljudi odtujuje, ker preprosto nimajo dovolj časa drug za drugega.
 
Resnično, pristni medsebojni odnosi v tekmovalnem ozračju z drugimi ljudi kratko malo niso mogoči. Če je treba nenehno delati, da bi imeli zvečer več kakor zjutraj, ni mogoče razvijati še dobrih odnosov z otroki in bližnjimi. Ljudje preživijo na delovnih mestih po dvanajst ur dnevno in več, domov hodijo samo spat. Ni šans, da bi imeli dobre medsebojne odnose.
 
Torej ni kriv virus in niso krive vlade, ki morajo po dolžnosti skrbeti za javno zdravje in preprečevati njegovo širjenje. Vladam bi morali zato bolj zaupati, ne pa protestirati, češ da nas ovirajo. In vlade bi seveda morale biti zmožne obvladovati situacijo ter imeti jasne perspektive za prihodnost ljudi in resnično pristne medsebojne odnose.