Nazaj v šolo, pa še o postu

Greta Thunberg odhaja po letu političnega delovanja nazaj v šolske klopi. Prebivalci številnih držav, v katerih vladajo samodržci, bi radi pravo demokracijo. Demokrati v ZDA pozivajo k spodobnemu obnašanju. Po vsem svetu upajo, da bo pandemije hitro konec in da bo gospodarska depresija že kmalu le še bled spomin. Zagovorniki teorij zarote so prestrašeni – bojijo se družbenih in kulturnih sprememb. V resnici ga ni človeka, ki bi imel prave ideje, kako se spopadati z realnimi grožnjami sveta, med katere sodijo zlasti podnebne spremembe. Zdi se, da številni ljudje razmišljajo kot ameriški predsednik Trump, ki ponavlja, da bo na primer novi koronavirus nekega dne kar magično izginil. Zaupanje v elite ni majhno, deluje pa podobno, kot deluje verjetje otrok v pravljične zgodbe. Preberem najnovejšo številko revije Scientific American (september 2020). Razveselijo me potrditve znanstvenih izsledkov o postenju (Intermittent fasting – IF). Vsak dan namreč šestnajst ur ne jem. Izsledki so: IF je pravi vodnjak mladosti, zniževanja telesne teže, krvnega tlaka in holesterola, izboljšanja nadzora nad glukozo, zmanjševanja sistemskih vnetij, ohranjanja zdravja možganov ter celo povečevanja vzdržljivosti  in koordinacije.

Serija The Walking Dead boleče izpostavi pogledu svet, v katerem je nekaj korenito narobe. Nihče pravzaprav ne ve, zakaj se ljudje spreminjajo v zombije in zakaj preživijo le redki posamezniki, ki morajo nenehno paziti nanje in se jim izogibati, da ne postanejo zombiji še sami. Gledam jo s posebno pozornostjo, ki ni brez povezave z razmisleki, ki so se porajali ob prebiranju Freudovih del – od takrat je minilo že precej let. Freud je namreč veliko pozornosti posvetil Sofokleju in njegovim izjemnim vpogledom v globine človeške duše, ki se ni od tistih časov prav nič spremenila. Žalostno je zato slišati sodobne ljudi, ki ne prebirajo niti Freuda niti Sofokleja, pa znajo povedati, kje vse se je motil Freud in kje vse je zastarel Sofoklej. Je pa to zgolj vrh ledene gore, kajti nespodobnost vsakdanjega življenja se vse močneje prepleta z vulgarnostjo komercialne propagande, nesmiselnih oglasov in bizarnega nagovarjanja ljudi, naj naredijo vse, da bi uspeli. Globalni trgi podob so kot cunami, ki se vali z enega konca planeta na drugega, povzpetniki vseh vrst se vzpenjajo v upanju, da bodo imeli zvečer bistveno več kakor zjutraj, ljudje skušajo biti potrošniki, da bi zadovoljevali fantazmatske želje. Zdi se, da nihče več ne verjame, da je mogoča želja brez vsake fantazme. Ali kot je pred leti na nekem predavanju rekel Alain Badiou: odkar je ideja o revoluciji izginila, je naš svet zgolj podaljšek oblasti pod konsenzualno in pornografsko podobo tržne demokracije.
 
V takem svetu elita dela, kar hoče, hoče pa vse, kar je sploh mogoče delati, tako imenovani srednji razred skuša postati del elitnega sveta, v vsakem primeru pa ohraniti svet, kakršen je, da bi bil še naprej vsaj srednji razred, medtem ko vsi drugi nemočni čakajo, da bo kaj priletelo z bogato obložene mize.
 
Ljudje so vsak dan nagovorjeni kot svobodni posamezniki, obenem pa so prav tako vsak dan bolj ujeti v kult svobode, ki ga povsem določa in oblikuje ekonomiziranje življenja in sveta. To pomeni, da ekonomske determinante sveta ne določajo le, kako se obrača svet, temveč določajo tudi, kako se obrača vsak posameznik.