Nazaj v normalne čase

Časi, v katerih živimo, niso normalni. Časi, v katerih smo živeli pred temi časi, prav tako niso bili normalni. Kam naj se potem vrnemo, ko bo vse te nenormalnosti konec? In kako prepričati ljudi, ki te dni brez premora pozivajo ljudi, naj gredo čim prej nazaj v normalne čase, da se ne zavedajo dobro, o čem sploh govorijo?

Čisto nobenega resnega dvoma ne more biti, da je pandemija velika priložnost za resno razmišljanje, kako ustvariti pravičnejšo družbo, egalitarnejšo družbo, kako povečati blagostanje vseh ljudi. Groza me je že same misli o vračanju v stare kolesnice, saj stara družba ni bila niti dovolj pravična, niti dovolj egalitarna, niti ni bilo v njej dovolj blagostanja za vse ljudi. Torej ne želim niti slišati o vračanju v stare kolesnice.
 
Na žalost je prav tako onkraj vsakega resnega dvoma, da vodijo svet ljudje, s korporacijami vred, kajpada, ki nočejo niti slišati o tem, kar sem zapisal uvodoma. To so ljudje, ki jih kratko malo ne zanimajo obče dobro, demokracija, egalitarnost, družbena pravičnost, družbeno opolnomočenje ranljivih družbenih skupin, saj so ljudje, ki jih pohlepno zanimajo osebni interesi, občutek moči in vpliva, rabe oblasti, možnosti ukazovanja in vodenja, usmerjanja in nadzorovanja drugih ljudi. Obenem so to ljudje, ki so dobesedno obsedeni z zunanjim videzom, z videzi popularnosti ali priljubljenosti. Zlahka ugotovimo, da imajo kot osebnosti več značilnosti, zaradi katerih se ne bi hoteli družiti z njimi, če bi nekdo postavil pred nas list papirja z naštetimi lastnostmi oziroma značilnostmi.   
 
Virusu je kajpak vseeno za značilnosti naših voditeljev in za njihove blagovne znamke, toda nam ne bi smelo biti vseeno za družbene delitve, poglabljanje prepadov med bogatimi in revnimi, za krhkost demokracije, za nepravičnosti. In če nam ni vseeno, se ne moremo smiselno zanašati, da bo z vračanjem v stare kolesnice vse, kar je zares vredno, čudežno priplavalo po zraku in bo kar naenkrat tu, pred našim nosom.
 
Kar je bilo normalno in se je imenovalo normalno, je bilo namreč zavezano krivičnostim, nepravičnostim, družbenim razlikam orjaških razsežnosti, kopičenju dobičkov v rokah elit, izkoriščanju delavcev, izključevanju. V tistih časih se je čisto premalo vlagalo v javni zdravstveni sistem, kar je danes očitno, v pokojninske sisteme, v gradnjo domov za starejše, kar je očitno še bolj, v gradnjo varovanih stanovanj, stanovanj za mlade družine, neprofitnih stanovanj, v znanost, ki edina zna izdelati cepivo, v posodabljanje šolskega sistema, družbene infrastrukture, ki je potrebna za kakovostno skupno življenje v blagostanju.
 
Namesto vračanja v stare kolesnice je na dlani veliko vlaganje v vse našteto in v vse drugo, česar ne tem spisku sploh ni, ker bi bil predolg.
 
Zanašanje na privatne lastnike kapitala, da bodo vse to naredili, je kajpak jalovo in obsojeno na propad že vnaprej.
 
Utopični scenariji za boljšo prihodnost so že dolgo časa napisani, le uresničevati jih je treba. Novi voditelji bodo morda končno ljudje, ki nimajo uvodoma naštetih značilnosti in lastnosti, temveč bodo dejansko zmožni razumeti obče dobro, nacionalno enotnost, človeško dostojanstvo, ki bodo končno znali spoštovati demokracijo in bodo vedeli, kaj to sploh je, ker bodo prebrali veliko knjig, ki bodo vedeli, kako razumno upravljati z oblastjo, da bo njihovo upravljanje v korist vseh ljudi, ne pa samo njih samih.