Nazaj k naravi

Vedno znova srečam ljudi, ki mi pravijo, da znanosti ne gre zaupati; morda ji je zaupati malo, ne pa preveč, dodajo. Potem jih vprašam, čemu sami zaupajo in kaj pomeni preveč zaupati. Odgovor je skoraj vedno enak: zaupam naravi. In ljudem, ki znajo celostno prisluhniti zadevam. Kako je s tem v obdobju delovanja novega virusa, proti kateremu naša telesa še nimajo protiteles?

Vzemimo v pretres tako imenovano zdravo prehranjevanje. Ideologija namreč pravi, da je zdravo, kar je naravno, in da je naravno zdravo. Kaj je naravnega v tem, kar imamo ljudje med seboj?
 
Človeštvo zadnjih deset tisoč let ali nekaj takega kmetuje in goji živino. Kaj s tem počne? Spreminja naravo. Ali si predstavljate, kakšna je bila pšenica v tistem času? Bi jo danes res hoteli jesti? Ali pa prve naravne banane? Mislim, da ne. In vzreja domačih živali. Od kod so prišle? Iz divjine. Pes ni nič drugega kot po naši volji gensko spremenjen volk.
 
Ljudje tisočletja spreminjamo naravo in to, kar je v njej. In kmetijstvo, na katerega smo obsojeni, je v celoti nenaravno, kot poudarja Richard Dawkins. Kmetje nenehno izbirajo semena in s tem pospešujejo evolucijo; enako genetsko spreminjajo živali, ki jih gojijo. Pridelati morajo ogromno hrane, ker nas je veliko. Razum pravi, da je zato treba kmetovati tako, da je pridelek kar največji, sicer smo lačni.
 
Ne obstaja naravno kmetovanje, saj so ljudje ob koncu zadnje ledene dobe začeli kmetovati tako, da so sistematično, najprej s poskusi in zmotami, selekcionirali semena, ker so hoteli isto – kar največji pridelek. Nihče ni želel biti lačen. Na tem ni ničesar naravnega. In udomačevanje divjih volkov je v celoti nenaravno, čeprav tudi narava gensko spreminja živali, le da to počne počasi, dolgoročno.
 
Naravno kmetovanje bi pomenilo pustiti naravi, da dela, kar pač počne že milijarde let. Ljudje bi nabirali, kar bi jim narava ponujala, in bili lačni, če bi pustošile naravne podnebne katastrofe; isto delajo živali, ki pač poginejo, če se v naravi kaj spremeni tako hitro, da se ne morejo prilagoditi; vse to so ljudje počeli tisočletja in tisočletja, v določenem trenutku pa so se znašli celo na robu preživetja.
 
Dokler niso začeli umetno spreminjati narave in jo siliti, da iztisne iz sebe, kar so želeli sami, ne narava.
 
Sklicevanje na naravno je torej v tej perspektivi precej zgrešeno. V resnici nihče ne želi živeti v naravi, v kateri vlada boj za preživetje; narava je kratko malo kruta in neizprosna, ker je neosebna. Ljudje želimo živeti v umetno ustvarjenih varnih okoljih.
 
To so okolja, v katerih se ne borimo samo priti sicer naravnim virusom, temveč se borimo tudi proti enako naravnim težnjam ljudi (in sploh vseh živih bitij), kot sta sebičnost in iskanje kratkoročnih koristi zase. Imamo dovolj velike možgane, da krojimo okolja po svojem okusu in spreminjamo naravo, dolgoročno načrtujemo in izbiramo scenarije, po katerih želimo živeti tako, da bomo tudi preživeli, ne le živeli nekaj časa ali celo životarili.
 
Doslej je že izumrlo 99 % vseh živih vrst, ki so se kdaj pojavile na tem planetu. In nobene nujnosti ni, da preživi človeška vrsta. Lahko preživi, če se nauči izbirati take scenarije, ki so dolgoročno dovolj spremenljivi in prilagodljivi, da to omogočajo; prav tak način delovanja omogočajo veliki možgani, ne pa na primer slepa vera, pa čeprav v Naravo ali Boga. Torej se lahko nauči le z velikimi možgani, ki znajo misliti, ne s sklicevanjem na intuicije, občutke iz drobovja, mnenja in posamične anekdotske pripovedi, naravo, vero in Boga.
 
Naravni koronavirus ne bo nikamor odšel, kot misli ameriški predsednik, ampak bo z nami še dolgo časa – podobno je z nami virus gripe. Razvili bomo protitelesa in virus bo verjetno mutiral tako, da ne bo povzročal preveč škode, ker je v njegovem interesu, da ne pobije preveč gostiteljev, ki jih pač potrebuje za razmnoževanje in širjenje. Tako je to v naravi. In znanost nam pove, da je res tako.