Nazaj k etičnosti ali o komunistu

Nadaljujem z razmišljanjem o etičnosti in se obenem vse bolj zavedam akutnosti potrebe po vračanju k etičnosti v svetu velikih razlik in neenakosti, vzpenjanja desnega populizma, brezmejnega porabljanja energije iz fosilnih goriv in katastrofalnih podnebnih sprememb, v svetu torej, v katerem nam politiki iz dneva v dan govorijo, kako dobro nam gre in da bo šlo že jutri Vsem še veliko bolje.

Lévinas torej postavlja v ospredje odnos posameznika do drugega posameznika, ki je vselej tudi odnos do boga, kajti na obrazu drugega človeka so sledovi neobstoječega, ki vsakega človeka močno pritegnejo. Izolirani, osamljeni posameznik, ki naj bi tekal za svojimi sanjami, kot ga nagovarjajo vsak dan zastopniki kapitala, je zato nesrečen in predvsem – osamljen; nesrečen je natanko zato, ker je osamljen. Temeljni dogodek v življenju vsakega posameznika namreč ni izkušnja samega sebe kot samostojnega bitja, ki zmore neodvisna dejanja, temveč je čisto nekaj drugega.

Najpomembnejša izkušnja življenja je prepoznanje etične zahteve; to je z naskokom najpomembnejše, kar se lahko zgodi človeškemu bitju. Je torej spoznanje, ki je zares korenito, saj sega najgloblje v samo eksistenco in je neločljivo povezano z doživljanjem smiselnosti življenja. To je tudi spoznanje, da sem zares svoboden, do konca in čisto svoboden šele, ko spoznam to zahtevo, ko razumem, da zaradi nje in ob njej nimam nobene možnosti, da se sprenevedam, da se izmikam, da se obrnem nazaj in si rečem, da me etična zahteva preprosto ne briga, ker nimam časa zanjo in/ali moram nakopičiti še malo denarja.

Najgloblja izkušnja življenja je, da sem svoboden, da sem dobesedno narejen za etično dolžnost, da ta ni nikakršna muhavost boga ali meni neznanih kozmičnih energij, ampak je temeljna koordinata samega življenja, da je torej vpisana vanj, da se ji zato ne morem izogniti, kot se ne morem izogniti potrebi, da diham zrak okoli sebe, saj bi brez njega umrl.
Brez sprejemanja etične zahteve človek kot simbolno bitje, eksistencialno vzeto, umre. Živi kot nekakšen zombi, ki v sedanjem kapitalizmu sicer skrbi zase, dela na sebi, se zabava, uživa na vse kriplje, dogaja in vse drugo, vendar je v radikalnem smislu mrtev, saj nima nobene prihodnosti razen več istega.

Bistvo življenja in njegov smisel obenem je zato človekova podreditev etični zahtevi, je njeno brezpogojno sprejemanje, je pravična gesta, ki pomeni dvoje.

Prvič. Sprejemanje etične zahteve, podreditev, subjektivacija brez jamranja in pritoževanja, kako je življenje zahtevno in težko.

Drugič. Osvoboditev, dokončno svobodno dejanje, ki je vsekakor paradoksno, kajti človek ob etični zahtevi čuti, da ne more drugače, kot da jo sprejme.

Nazaj k etičnosti je zato tudi politični slogan, kajti v teh temnih časih se dogaja marsikaj, kar bi nas moralo skrbeti, saj se dogaja znotraj koordinat, ki vodijo natanko proč od etičnosti.

Alain Badiou tako v zadnjem razmišljanju o štrajkih delavcev in študentskem gibanju v Franciji spregovori o vzpenjanju identitetnega fašizma, ki je bodisi religiozni bodisi nacionalistični, včasih pa je kar oboje sočasno.

Popolna razdrobljenost ljudi v svetu, v katerem vsakdo skuša skrbeti zase, pomeni tudi popolno politično nemoč. Ljudje se sicer sem in tja zberejo na ulicah in trgih, vzklikajo gesla, to pa je tudi vse. Nimajo nobene skupne pozitivne naravnanosti, nobene pozitivne skupne prepričanosti ne prepoznamo, kot poudarja Badiou. Kje je potemtakem izhod, če je sploh mogoč, če ni že prepozno?

V kapitalizmu lahko pričakujemo zlasti več privatiziranja, nadaljuje Badiou. O tem tako rekoč ne moremo resno dvomiti. Torej že imamo nekaj skupnega: privatizirati bodo hoteli vse, kar je sploh mogoče privatizirati.

Odgovor na zapisano vprašanje je zato tako rekoč na dlani: kolektivna last vsega, kar sicer imenujemo obče dobro.

V orisani perspektivi zlahka razumemo, kdo je komunist. To je človek, ki se bori za obče dobro in dela za občestvo. Čisto preprosto.