Naučeno upanje

Pod roke mi je prišla knjiga z naslovom Naučeno upanje (Learned Hopefulness); spisal jo je Dan Tomasulo. To je knjiga o učenju. Res zanimivo branje, kajti avtorjeva ideja je, da se upanja človek nauči, kar pomeni, da ni že kar spontano del njegovega življenja ali njegove narave. In ko se ga človek uči, se uči po določenih principih, ki so tesno prepleteni z razmišljanjem, ki sledi, kajti upanje je nujno povezano s prihodnostjo, s tem, kar naj bi se zgodilo, kar želimo, da bi se zgodilo.  

Recimo, da ste Bog. Lahko ustvarite svet in dejansko ga. Kaj storite najprej? Svet ustvarite tako, da v njem vladajo naravni zakoni. Ne morete drugače, kajti svet sicer ne bi imel nobene strukture, nobene oblike, v njem ne bi bilo nobenega reda in sploh ne bi bil mogoč. Svet tako obstaja in nekega dne se v njem pojavi človek z možgani, ki so dovolj zmogljivi, da začnejo spoznavati red vesolja in naravne zakone, ki ste jih vgradili v svet. Zakoni so taki, da obstajajo vzroki in posledice. Človek z možgani spoznava vzroke in razume posledice. Nauči se, da lahko tudi sam kaj povzroči, da lahko vpliva na vzroke in tako tudi na predvidljive posledice.
 
Potem se nekega dne pojavi smrtonosni virus, zaradi katerega v kratkem času umre pol milijona ljudi. Znanstveniki ugotovijo, da se pandemija novega virusa pojavlja v valovih. In jih štejejo: prvi val, drugi val …
 
Navadni smrtniki se po prvem valu sprostijo, kot se reče, nekateri se začnejo vesti, kot da virusa sploh ni več, kot da ni nevaren, kot da se njim ne more zgoditi nič. Kljub temu obstajajo scenariji, po katerih se bo zelo verjetno dogajalo tole.
 
Ker ste Bog, seveda dobro veste, da je novi virus to, kar pove že ime – nekaj novega. Ljudje zato ne vedo čisto natančno, kako se boriti proti njemu, zato je logično sklepati, da dolgo časa ne bodo imeli cepiva, medtem pa bodo pacienti umirali v drugem valu, tretjem valu itd.
 
Poznavanje naravnih zakonov, ki ste jih položili v svet, bi pomagalo ublažiti posledice. Na primer. Ljudje naj se strogo držijo varnostne razdalje, nosijo naj maske, razkužujejo naj si roke in čim manj naj se družijo z neznanci, po potrebi naj se izolirajo.
 
Tu nastopi težava. Ljudje namreč pravijo, da bi bili radi svobodni in da se kot socialna oziroma družbena bitja radi družijo, da se celo morajo družiti, ker je to pač v njihovi naravi, kar obenem pomeni, da jih nima nihče pravice prikrajšati za druženje in tako zmanjševati kakovosti njihovih življenj.
 
Res je v njihovi naravi, da se družijo, toda to ne spremeni prav dosti. Ljudje se namreč vselej družijo, ker je druženje v njihovi naravi, kot je v naravi rib, da plavajo. Iz vsakdanje izkušnje pa tudi vedo, saj so se tega naučili, da je pomembno druženje in da je pomembna kakovost druženja.
 
Ni torej vsako druženje že tudi kakovostno in tako, da bi si ga človek zelo želel. V najboljšem interesu ljudi je, da se družijo na kakovostne načine. To je dobro za njihovo blagostanje, doživljanje zadovoljstva v življenju in sreče.
 
Živijo pa tudi osamljeni ljudje, ki zelo trpijo in bi se radi družili, a se nimajo s kom. Prav tako živijo depresivni ljudje, za katere lahko rečemo podobno. Znanstveniki so s študijami dokazali, da je takih ljudi zelo veliko. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da po vsem svetu trpi samo za depresijo več kot četrt milijarde ljudi (264 milijonov). Nekatere druge študije dokazujejo, da tudi do polovice ljudi izjavlja, da so pogosto osamljeni, da se čutijo izolirane in da nimajo nikogar za druženje; ne mislim le na kakovostno druženje, mislim na vsako obliko druženja.
 
Depresija je glavni vzrok za disability, pravijo v Svetovni zdravstveni organizaciji, zato je precej zavajajoče govoriti o ranljivih družbenih skupinah in pri tem misliti zgolj na invalide ali otroke s posebnimi potrebami. Posledica depresije je lahko samomor. Letno naredi po vsem svetu samomor malo manj kot milijon ljudi (okoli 800 tisoč, kot poroča Svetovna zdravstvena organizacija); seveda ne naredijo vsi depresivni ljudje samomora in ni vsak samomorilec depresiven. V desetih letih torej naredi samomor približno osem milijonov ljudi.
 
Taka so objektivna dejstva.
 
Človek se lahko uči in se nauči tudi upanja; nauči se tudi nemoči. Lahko rečemo, da obstaja razumno upanje, povezano z naravnimi zakoni vesolja. Zgolj vztrajanje, da nihče ne sme prikrajšati ljudi za socialne stike in druženje, je tako bistveno prekratko.
 
Še več, ravno v času pandemije, slepi se, kdor misli, da je ni več, je potreba po druženju večja – na primer po kakovostnem druženju, upoštevajoč naravne zakone, po katerih deluje virus.