Nasprotne zgodovine

Dva dni nazaj je bil 27. april, praznik. A kaj smo praznovali in kaj naj bi praznovali? Česa naj bi se spominjali, saj imamo praznike praviloma prav zaradi spominjanja, obujanja spominov, kar obenem pomeni tudi zaradi razlaganja tega, kar so naši predniki že vedeli? Resnično, spominjanje je izjemno pomembno zlasti v luči tega, kar imenuje Russell Jacoby družbena amnezija. Ne smemo namreč naivno verjeti, da ne obstaja. Zaradi družbene amnezije zato naslednja generacija morda niti ne ve, kaj dragocenega so stari že spoznali, vedeli in tudi udejanjali oziroma živeli.

Naj ob tej priložnosti zato najprej spomnim na Foucaultova razmišljanja o pomenu takega koncepta, kot je koncept nasprotnih zgodovin, njihovega prakticiranja in uveljavljanja v vsakdanjem življenju. Zelo na kratko: pisanje nasprotnih zgodovin je vselej način, kako se človek upira tem, ki pišejo eno samo zgodovino, in sicer premočrtno, z vidika zmagovalcev, kot včasih rečemo, tako, da je videti, kot da je zgodovina en sam enosmerni naravni tok dogodkov, ki ga najbolje poznajo prav ti, ki ga opisujejo.
 
Razmišljanje o takem pojmovanju zgodovine je kajpak krožno: zgodovina je to, kar predstavljamo kot zgodovino, za nazaj jo opisujemo tako, da najbolje ustreza našemu razumevanju zgodovine, ustreza zato, ker smo zgodovinarji in se spoznamo na zgodovino, to pa pomeni, da natančno vemo, kaj je.
 
Povsem drugače razmišljajo ljudje, ki so se prepričali, da je zgodovina vselej odprta in nedoločena, da obstaja več zgodovin, da na primer sužnji niti približno ne bi opisali lastne preteklosti tako kot njihovi lastniki, pa jim nihče ne bi mogel očitati, da nimajo pojma o njej, češ da sploh niso zgodovinarji.
 
V taki perspektivi dodajam temu zapisu Engelsovo razmišljanje o naravi proletariata. Iz zgodovine je že zdavnaj izginilo njegovo razglašanje proletariata kot množice ljudi, ki zmore živeti in delovati onkraj religioznih, moralnih, političnih in nacionalnih predsodkov.
 
Razmišljanje o nasprotnih zgodovinah in naravi proletariata pa ni zgolj retorična vaja ali vaja iz zgodovinopisja. Mnogo bolj je namreč odpiranje prostora za nove načine razmišljanja o [družbenih]  aktualnostih, ki jih je včasih skoraj tragično prepoznavati, ko se človek odloči za branje besedil, ki so nastajala pred desetletji ali celo stoletji.
 
Ljudje se pogosto vedejo drug do drugega kot do koristnih objektov, uporabnih predmetov. Izkoriščajo drug drugega, so vzajemno brezbrižni, obnašajo se egoistično in egocentrično. Vedno znova naletimo na bedo ali mizerijo človeškega.
 
Tako je pisal Engels pred dobrim stoletjem in pol, podobno je pisal Stirner. Tudi danes lahko opisujemo, kar imajo ljudje med seboj, na podoben način. To ne pomeni, da je stanje človeškega v celoti bedno in da ne moremo odkriti ničesar drugega. Daleč od tega.
 
Zapisano je pomembno zlasti zato, ker predstavlja, kot odmev iz zgodovine, dobro izhodišče ne le za razumevanje narave nasprotnih in vzporednih zgodovin, temveč je tudi odskočna deska za raziskovanje tega, kar bo nekoč v prihodnosti nasprotna zgodovina, ki je seveda ne bodo pisali mainstream zgodovinarji.
 
Tudi takrat bo zanimivo brati zgodovinska dela o življenju v 21. stoletju in primerjati Heglova razmišljanja o civilni družbi s temi iz leta 2019 – v luči zgodovinskega pogleda nazaj, na primer s konca 21. stoletja.
 
Morda bo takrat bolj kakor danes jasno, kaj vse pomeni Marxovo razmišljanje o delavcih, ki postajajo pod določenimi pogoji to, kar je najboljšega v človeških bitjih: zmožnost za širokogrudnost, solidarnost, prijaznost in plemenitost duše.
 
Jasno bo morda celo to, da bi se morala Žižek in Peterson skupaj podpisati pod zapisane Marxove besede, ne da bi bilo treba vnovič odpirati brezplodno sholastično razpravo, kdo je marksist in kdo ne, kje vse sta se Marx in Engels motila in kje sta morda vendarle imela prav.