Narod je glup

Ko od naroda izvoljeni politik reče, da je narod glup, bi ga moral taisti narod takoj odpoklicati. Zakaj? Ker je izjava žaljiva, celo če je resnična, obenem pa je problematična, tudi če ni resnična, kajti narod ni oseba, ki ji lahko pripišemo tako značilnost, lastnost ali zmožnost, saj je skupnost ljudi. Če bi na primer psihologi testirali vse Slovence in Slovenke, ugotovili njihovo stopnjo inteligentnosti, še vedno ne bi mogli reči, da je narod glup, kajti njegova domnevna nespametnost je empirično mogoča le tedaj, ko voditelji vlečejo nespametne, glupe poteze, narod pa jim sledi, kot se reče za točilno mizo. Če je torej kdo glup, nespameten in neumen, je lahko le posameznik. Nespametnost naroda je izraz, s katerim usmerjamo pozornost proč od nespametnega vedenja in delovanja teh, ki imajo v rokah vzvode moči, s katerimi ustvarjajo pogoje za nespametno vedenje naroda.  

Volivci, ki bi pokazali vrata politiku, ker je rekel, da je narod glup in dodal, da je narobe, ker je dala država zaradi epidemije koronavirusa ljudem denar, bi sporočili drug drugemu, da preprosto ne dovolijo nespametnim politikom, da so še naprej dobro plačani izvoljenci naroda, da si bodo torej usodo pisali sami in da si jo že pišejo.  
 
To bi bil pomemben prispevek k demokraciji onkraj neskončnih akademskih razprav, kaj demokracija sploh je. A najverjetneje se politiku, ki je izjavil zapisano, v tej deželi ne bo skrivil las na glavi, kar bi nas moralo skrbeti. Pravzaprav bi bilo precej nespametno, če bi še naprej sedel v hramu demokracije in soodločal o usodi naroda, ki si prav zato usode ne bo pisal sam.  
 
In če isti politik pred televizijskimi kamerami doda, da govori resnico in da se zanjo ne misli nikomur opravičiti, je zadeva še slabša. Politik namreč verjame, da govori resnico, vendar ima problem: če ga je izvolil glup narod, bi mu moralo biti vsaj nerodno, kajti le kdo bi hotel, da ga podpirajo glupi ljudje? In ko uporabimo sicer zastarelo besedo glup, mislimo na nekoga, ki je nespameten in neumen. Če sem politik, resnično ne želim, da me izvolijo na dobro plačano mesto poslanca neumni in nesposobni ljudje. Še večji problem imam, če želim, da me izvolijo taki ljudje, obenem pa zatrjujem, da sem za nacionalno stranko. Taka stranka se namreč bori natanko za – narod.
 
Sem torej goreč pristaš prizadevanj za svoj narod, obenem pa trdim, da je ta glup, nesposoben in neumen. Torej se borim za nekaj neumnega, nesposobnega in glupega. Zakaj to delam?
 
To delam, ker mi je v resnici vseeno. Kot politik sem namreč privilegiran, da bolj skoraj ne bi mogel biti. Dobro mi je, plača je visoka, zaščiten sem z leve in desne, spredaj in zadaj, lahko odločam in soodločam, kaj se bo dogajalo v državi, z narodom. Ta odloča o sebi malo ali nič, ljudje praviloma ubogajo one zgoraj. Kot politik sem kajpak zgoraj, to pa je zelo udoben položaj. Iz tega položaja se naslavljam na ljudi, kot sem prepričan, da je prav.
 
A natanko v tem je jedro problema. Kdor se naslavlja na druge ljudi in ne zmore osnovne inteligentne drže, ki omogoča refleksijo lastnega početja, govorjenja in delovanja, ne bi smel odločati o usodi naroda in sodelovati pri sprejemanju zakonov, kajti v demokratični državi upravičeno pričakujemo, da izvoljeni predstavniki naroda premorejo zmožnost za refleksijo, kajti brez nje vodijo državo in narod v brezno.
 
Današnji The Guardian prinaša najnovejše izsledke znanstvenikov, ki ugotavljajo ekstremne in abruptne podnebne premike na Antarktiki, ki pomembno prispevajo k ogroženosti življenja na planetu.
 
Podnebne spremembe so prav gotovo posledica velike nespametnosti človeštva, pardon, teh, ki pospešeno kurijo fosilna goriva, ker je tako kurjenje dobičkonosno, in onih, ki stojijo zraven, čakajo in upajo, da bo vse še v redu.
 
V redu bo že zato, ker bo naslednje leto gospodarska rast zaradi pospešenega kurjenja fosilnih goriv visoka, kot nam pripadniki elite trobijo na ušesa iz dneva v dan in pričakujejo, vsaj tako lahko sklepamo, da se bomo odzivali glupo, se pravi nespametno.