Narave ne damo!

6/17/2020

Berem današnjo številko časnika The Guardian. Najprej se seznanim s podatkom, da bo v Braziliji ravnokar milijon okuženih s koronavirusom, da je v Indiji zabeleženih največ primerov v enem dnevu doslej, skoraj trinajst tisoč, da je stopnja nezaposlenosti v Avstraliji dosegla 7,1%, da so v Pekingu odkrili 21 novih primerov okužbe. V glavi mi odzvanja včerajšnji podatek, da se v Sloveniji krivulja na novo okuženih zopet dviguje. Drugi val epidemije je zato morda že na pragu. Ne vemo natančno, kako bo poleti s turistično sezono, kam bomo lahko šli in kam ne bomo mogli iti. Z virusom se očitno ne gre zabavati.

Veliko ljudi se je že sprostilo in se zabavajo, ker pandemije uradno ni več. Mask ne nosi skoraj nihče več, ljudje se objemajo in rokujejo, socialne distance se ne držijo. Zdi se, da je zanje pomemben predvsem občutek svobode, če ta beseda sploh kaj pomeni.

Berem časnik naprej in se seznanim s podatkom, da je v Sibiriji v teh dneh skoraj peklensko vroče. Znanstveniki že sedaj napovedujejo, da bo leto 2020 najverjetneje najbolj toplo, odkar merijo temperature. Pred nekaj tedni smo se veselili, ker se je ozračje ponekod zaradi pandemije oziroma omejevanja gospodarstva in gibanja ljudi zbistrilo in izboljšalo. Danes je tako, da temperature silijo v nebo, zlasti na severnem tečaju. Nekateri kraji v Sibiriji so te dni tako topli, da se človeku zvrti v glavi. Namesto temperatur okoli ničle kažejo termometri tudi 30 stopinj več. Kaj se dogaja?

Najprej lahko rečemo tole. Medtem ko se ljudje veselijo svobode in prihajajočega poletja, ko so počitnice in dopusti, ljudje pa so takrat sproščeni še bolj kot sicer, se koronavirus skoraj nemoteno razmnožuje v orjaških količinah. V nasprotju s sproščenostjo ljudi in z njihovim veseljem nad življenjem so objektivni podatki zastrašujoči, njihove razlage pa tudi. The Guardian poroča: pandemije, kakršna je pandemija koronavirusa, so posledica človeškega uničevanja naravnega okolja (Pandemics such as coronavirus are the result of humanity’s destruction of nature, Damian Carrington, Pandemics result from destruction of nature, say UN and WHO).

Spoznanje bode v oči: zadnja desetletja ljudje pospešeno uničujejo naravno okolje, da vse raste, da se gospodarske dejavnosti ne zmanjšajo, ljudje pa so brezbrižni in se veselijo navideznega blagostanja. Znanstvenikov ne poslušajo, imajo pa mnenja. Verjamejo tudi v teorije zarote, toda vedno znova spregledajo objektivne podatke. Zanašajo se na napovedovalce usode, ne vidijo pa uničevanja pred lastnim pragom. Tega bo jutri še več – ni treba biti jasnovidec, da to veš. Trendi so namreč jasni in se utrjujejo že dolgo časa. Dokler mora vse rasti, dokler je treba vsak dan pokuriti več fosilnih goriv, bo Sibirija še bolj katastrofalno vroča, podnebne katastrofe pa bodo globalno dobivale biblične razsežnosti. O tem pač ni nobenega dvoma in ga ne more biti.

Vožnja z bicikli okoli parlamenta zapisanega ne bo spremenila niti za dlako. Ugotavljanje, da je JJ problematičen voditelj in da je njegova vlada neučinkovita, ne bo pomagalo, tudi če je objektivno resnično in dokazljivo. Pisanje transparentov, na katerih piše, da narave ne damo, je zgolj patetično in je izraz popolne nemoči.

14 Comments

Luka

6/18/2020 08:52:00 am

Zakaj neki bi bilo pisanje transparentov, na katerih piše, da narave ne damo, zgolj patetično?
Mar ni občudovanja vredno, da prav v času, ko spoznavamo, da smo potonili že globlje, kot smo še leto nazaj lahko le sanjali, peščica pokončnih in kritično razmišljujočih ljudi verjame v spremembo? Verjame, da ni edina pot tista, ki vodi nazaj v stare tirnice. Skupina ljudi, ki se je pripravljena izpostaviti in z dobrim vzgledom tvoriti osnovo prebujenja širših množic in globalne spremembe našega načina življenja.
Za pripravljenost sprejetja odločitve k resnejšim spremembam moramo praviloma pasti povsem na dno, na točko, ko nimamo več prav ničesar izgubiti. Kolektivna sprememba globalnih razsežnosti je lahko uspešna le takrat, ko posameznik začuti, da v svojih prizadevanjih ni sam.
Ali ni prav to razlog, da bi lahko bili ponosni na vsakogar, ki, s svojim dobrim vzgledom in pokončno držo, v tistih, ki se jih polašča občutek nemoči, budi zaupanje, da je možno drugače?

Andrej

6/18/2020 10:39:40 am

Gospod Dušan govori o razliki med upiranjem proti nečemu (kar smo lahko priča v tem trenutku) in boja za nekaj novega (nekaj kar pred tem še ni obstojalo).
Naj uporabim kar Dušanove besede: '' Ljudje se v glavnem ničemur ne upirajo, ko pa se končno uprejo, so običajno proti nečemu'' in ''V resnici pa je naloga ljudi, da se upirajo, le da moramo njihov upor razumeti kot afirmacijo, potrjevanje eksistence, ne kot negacijo''.

6/18/2020 03:31:46 pm

G. Andrej, hvala za odziv na komentar in izraženo mnenje. Upam, da nisem bil razumljen napačno, čeprav g. Rutarja osebno ne poznam, ga zelo cenim in sem globoko hvaležen za njegova deljenja misli na blogu, katerega reden bralec sem. Zadnji prispevek sem prebral še enkrat, a moram priznati, da sem še vedno presenečen nad povsem zadnjim stavkom. Z vsem ostalim se zlahka poistovetim, le te patetičnosti sam ne občutim oz. opazim.
Strinjam se z vami, da gre za razliko med upiranjem nečemu in ustvarjanjem novega, a hkrati menim, da mnogi, ki pišejo omenjene transparente, niso le proti nečemu temveč predvsem verjamejo v novo, takšno, ki ga danes še ni, in ga soustvarjajo.

Andrej J. Jug

7/24/2020 07:33:26 am

Zakaj je patetično? Čisto preprosto. Ker za tem ni nobenega resnega in zato niti učinkovitega namena, da bi naravo zares želeli ščititi. A se po cesti vozi kaj več nizkocenovnih električnih avtomobilov? Kje smo biti, ko se je gradil dodatni blok termoeletrarne? Pa je bila afera o krajah denarja medijsko zelo podprta, zato nismo imeli izgovora, da nismo vedeli, da jo gradijo. Da jo nameravajo graditi smo vedeli celo nekaj let prej. Če bi vsi ti demonstranti proti JJ, ki se pojavljajo ob petkih zvečer, bili na voljo tudi takrat, bi morda celo bilo prepričljivo gibanje za zaščito naravnih virov. Itd. Primerov, ki potrjujejo patetičnost demonstracij ni malo.

Buki

6/18/2020 10:47:26 pm

Skozi naturalizem je možno razumeti politiko, moč, boj za oblast, gospodarjev um...
Nošenje pamfletov, kolesarjenje in podobne "aktivnosti" ne bodo prinesle sprememb, kvečjemu manipulacijo množice v korist oblastnikov.

6/18/2020 11:26:49 pm

Potencial, da se pojavi nekaj novega sigurno obstoja. Pravazaprav je ves čas prisoten. Ali se bo realiziral (afirmiral) pa je povsem drugo vprašanje. Seveda obstajajo v tem trenutku določena prizadevanja za drugačno družbo, ampak ni rečeno da bodo prevladala. Če je nekaj novega na pohodu zaenkrat še ni prišlo iz svojega skrivališča. Obstaja realna grožnja, da nekdo proteste uzurpira in to se ne bi zgodilo prvič. Zenkrat protesti izražajo neki gnev nad oblastjo. Ljudje so potisnjeni v kot in so temu primerno odreagirali. Torej gre za reakcijo in ne za akcijo. Nekaj novega mora postati meso kot se reče. Mora se prebiti v javno prostor in potem v zavest ljudi. Zaenkrat ni možno kaj tega zaznati, kar seveda ne pomeni, da se kaj takega ne more zgoditi.
Pesimističen ton, ki ga je možno zaznati v Dušanovi kolumni izhaja predvsem iz dejstva, da če hočeš, da pride nekaj novega, se moraš nečemu odreči. So protesniki pripravljeni žrtvovati ugodje, ki jim ga trenutna družbena ureditev ponuja, da bi naredili prostor za kaj novega. Staro mora umreti, da lahko nastane kaj novega in če se nismo pripravljeni odreči lastnemu ugodju obstaja velika verjetno, da bodo naša prizadevanja zaman.

6/20/2020 07:05:45 am

Andrej, všeč mi je vaše razmišljanje.
Omenjate reakcijo namesto akcije in dejstvo, da bi se za resnejšo spremembo morali nečemu odreči. Z obojim se strinjam tudi sam. Vsaj glede prizadevanja na področju varstva narave in okolja širše, lahko rečem, da precej dobro poznam ozadje razlogov teh prizadevanj, zgodbe posameznikov, ki so že v torek, 20. 5. 2020, ob prvem letošnjem protestu ''Za naravo'' stali v prvih vrstah. Gotovo smo še daleč od globalnega premika, a moj prvi odziv na objavo g. Rutarja je bil predvsem posledica občutka, da se v celotni sliki protestov izgublja zavedanje prizadevanj posameznikov. Med njimi je več takšnih, za katere trdno verjamem, da so del akcije in ne reakcije, drugačno realnost slikajo in živijo že več let, pripravljeni so se odpovedati delu svojih osebnih dohodkov na račun manjšanja razlik v celotni družbi. Spremenili so že svoje dnevne in dopustniške transportne, prehranjevalne navade, nekateri so šli celo tako daleč, da so sprejeli težko odločitev ne imeti otrok, vse to v trdnem prepričanju, da kot družba zmoremo in moramo! drugače.
Še misel o pomenu podpiranja razvoja in ne zgolj narave, kot izpostavlja Delavec. Zelo pomembno in v medijih premalokrat izpostavljeno je stališče teh kolegov, ki se borijo za naravo, da so v prvi vrsti seveda za razvoj, a tako in zgolj tako, da bo ohranjena narava in zdravo človeško okolje gonilo tega razvoja.
Zaradi vsega navedenega sem osebno ponosen na vse te kolege, ki s svojim gibanjem prebujajo ljudi in iz njihove gole reakcije na prvotni šok, gradijo temelj akcije, ki jo bo kot nujno prepoznala tudi širša družba.
Kar vidim kot velik izziv in temo, ki bi bila nadvse dobrodošla za obravnavo g. Rutarja, je pot do osnovne spremembe načina razmišljanja večine prebivalstva. Od zdajšnjih obrambnih reakcij, nerganja, jamranja kako se nič ne da spremeniti, kako so vsi slabi, izpostavljanja slabih praks in modrovanja kako bi moralo biti, do pozitivnega pristopa, ki temelji na dobrih zgledih in praksah ter odločenosti za skupen uspeh. Zakaj se mi zdi tematika tako ključna? Uzurpiranje protestov ima kot enega glavnih ciljev poglobitev nezaupanja v lastne občutke, zmedenosti, izgubljenosti in zato pripravljenosti kvečjemu na reakcijo, ki jo je dokaj lahko zatreti. Skupino pozitivno orientiranih ljudi je veliko težje ustaviti, nenazadnje, s tako orientiranim človekom se je nemogoče kregati, ker nam v odziv ne daje prepotrebne hrane za naš obstoj in vladanje.
Eno osrednjih vprašanj tako ostaja, kako prebuditi pozitivno miselno naravnanost v ljudeh in zavedanje, da smo del širše družbe in zato visoko odgovorni za svoj doprinos k razvoju le te.

Na tem mestu tudi zaključujem svoje misli ob tem prispevku.

6/20/2020 08:08:14 am

Najprej mi dovoli, da izrazim globoko hvaležnost vsem, ki so zmogli dovolj poguma, da so vstopili v bran okolju. Kljubovati v okolju, kjer za vsakim vogalom preži strupeni cinizem je blago rečeno čudež. Je pa tudi res, da je delovanje na terenu dostikrat zavezano pragmatizmu. Konkretne težave potrebujejo praktične odgovore in v takih razmerah trpi refleksija. Ne zato ker bi tako nekdo želel, ampak samo okoliščine izvajajo neko prisilo. Ujetniki razmer, ki si jih niso sami izbrali. Misel pa nujno potrebuje radikalno svobodo. Razmišljanje ne smejo omejevati nobene okoliščine.

Na tvoje vprašanje, pa ti pošiljam naslednjo misel:
Mladen Dolar je pred časom spomnil na Brechtov rek, ki gre nekako takole: Če želite kaj spremeniti, ne poskušajte spreminjati ljudi, spremenite časopise.

Delavec

6/19/2020 03:43:27 am

Tukaj je povzetek teh protestov v časopisu Delo:https://www.delo.si/novice/okolje/nevladniki-poslancem-narave-ne-damo-308070.html

Šlo je za proteste proti amandmanju pri Zakonu o ohranjanju narave. Amandma zaostruje pogoje za delovanje nevladnih organizacij na tem področju.

Kar je pri protestih še najbolj problematično je to, da so številni na široko razglasili za zagovornike narave, ki jo menda branijo. To je nekaj kar lahko naredi vsak in je popolnoma neučinkovito. Zakaj? Ko znanstveniki in filozofi pravijo, da narava ne govori, se je zanimivo vprašati kaj to pomeni.

To pomeni, da nihče ne more govoriti v imenu narave in nihče pravzaprav ne more govoriti proti njej. Patetika protestnikov je, da se s tovrstnim govorjenjem o naravi povsem odmikajo od problematike človeških zadev, oz. političnih zadev. Vlado vidijo kot nekoga, ki je "proti naravi", sebe pa kot nekoga, ki je "za". To je neumnost, saj narava ne govori in ni oseba in ni zares možno biti proti njej ali za njo.

Pravi pristop bi bil v zagovarjanju razvoja, ki bi bil dober za večino ljudi. Ne pa biti zgolj "za" naravo.

6/19/2020 04:18:48 am

Naj se popravim, za razvoj, za način življenja, ki bi bil dober za vse ljudi.

6/19/2020 05:00:57 am

Že Galileo Galilei je dejal, da so zakoni narave zapisani v jeziku matematike. Če narava ne bi govorila potem fizika, kemija, biologija in ostalo narovoslovje nimata nobenega pomena.

6/19/2020 05:27:34 am

Pri vsej tej zadevi sploh ne gre za naravo, ampak gre za družbeno moč, za njeno prerazporejanje. Gre za odločanje v družbi. Slučajno se to dogaja na področju naravovarstva, ampak to ni bistveno. Po branju Delovega članka se mi zdi, da "zagovornikom narave" to ni bistveno, morda jim niti ni razvidno. Poslancem v Državnem zboru pa vsekakor je in s tem so pravzaprav v prednosti.

6/19/2020 06:02:36 am

Poučna usoda otoka Rapa Nui; Dr. Vid Pečjak MLADINA

Sodobni turbokapitalizem lahko “prinaša okoli” prebivalce (delavce, intelektualce, sindikate, politike), ne more pa narave. Ta je nepodkupljiva in prej ali slej vrne udarec.

Nekoč sem bral, da bi bila usoda socializma »na debelo« precej drugačna, če bi ga prej testirali »na drobno« v kakšni lokalni skupnosti ali pa vsaj na vzorcu belih podgan. A to se ni zgodilo - kar pa ni povsem res, saj smo imeli komune v številnih deželah Evrope in Amerike. Med njimi so bile religiozne, mistične, spiritualne, politične, mnoge pa so izhajale iz marksizma in uveljavljale različne oblike socializma.
Večinoma so propadle, nekatere pa životarijo še danes. Ena od najbolj znanih je bila komuna Wrightovih arhitektov v Arizoni, kamor se je zatekla Stalinova hči Svetlana Allilujeva. Verjela je, da je reinkarnirana Svetlana, potomka arhitekta Petersa. Kasneje se je celo poročila z enim od Petersov. A je pobegnila in dejala, da se v komuni dogaja ravno to, kar se je dogajalo v SZ.
Za današnji čas, v katerem človek z izpušnimi plini, smetmi, izčrpavanjem virov in uničevanjem biosfere uničuje samega sebe, pa je zelo poučna žalostna usoda otoka Rapa Nui, ki jo po svoje ponavlja današnja civilizacija.
Rapa Nui (ali Velikonočni otok) je 25 km dolg otoček trikotne oblike sredi južnega Tihega oceana. To je najbolj odročen kraj na svetu, 3510 km je oddaljen od Čila, 2075 km stran pa leži najbližji tihomorski otok Pitcair (se spominjate filma Upor na ladji Bounty?). Ob odkritju je imel skoraj 8000 prebivalcev. Zdaj jih ima 4000, od tega več kot polovico evropskega ali ameriškega rodu.
Prebivalci otoka so ustvarili edinstveno in visoko civilizacijo. So edino oceansko ljudstvo z avtohtono pisavo in nedoseženi v mnogih panogah umetnosti. Zaradi tega so bili predmet številnih špekulacij, Heyerdahl je na podlagi podobnosti njihove in inkovske arhitekture trdil, da so potomci Indijancev, von Däniken pa je imel otok za ostanek davne civilizacije s celine Mu, ki je prišla iz vesolja. Povezovali so jih tudi z izgubljenim rodom Egipčanov in Izraelcev. V tem sestavku nas zanima samo ekološka katastrofa, ki je zadela otočane pred 500 leti in zelo spominja na katastrofo, ki se ji bliža ves svet. Morda se iz nje lahko česa naučimo?
Okrog leta 400 je otok naselila majhna skupina Polinezijcev in postopoma zgradila veličastno kulturo.
Gradili so kamnite hiše, obdane s kamnitimi zidovi, najbolj pa so se proslavili z velikimi kamnitimi, okoli 7 metrov visokimi in 80 ton težkimi kipi moai, ki predstavljajo njihova božanstva in prednike. Omeniti velja tudi hieroglifsko pisavo na lesenih tablicah, ki pa so jih večinoma uničili misijonarji, petroglife ali plastične slike, vklesane v skalo, ki kažejo osebe, dogodke in toteme. Raziskovalci so odkrili 900 kipov, veliko je uničenih, 4000 petroglifov, rokopisov pa se je ohranilo le kakih 20. Še danes pisava ni dešifrirana. Prebivalstvo je bilo združeno v klane, ki so gojili tropsko zelenjavo (poi, taro, banane), lovili ptiče in morske živali ter nabirali ptičja jajca.
Najpomembnejši pa so bili kipi moai. Prebivalci so bili neverjetno obsedeni z njimi. Gradili so dolge ploščadi in nanje postavljali svoje kipe. Vasi so začele tekmovati med seboj, katera bo postavila več in večje kipe.
Raziskave so pokazale, da je bil Rapa Nui spočetka porasel z gozdovi in bogato vegetacijo. Ekološko nesrečo je povzročilo izsekavanje gozdov. Otočani so za svoje delo namreč potrebovali ogromno lesa: za stavbe, splave, čolne, predvsem pa za transport kipov. Izklesali so jih na skrajnem koncu otoka in jih potem s sanmi prepeljali na določen in očiščen kraj. Podnje so vstavljali debla in porivali skalnato gmoto z lesenimi sanmi naprej. Pri tem so debla razpadala, zato so dodajali nova. Še danes so vidne sledi v produ. Pri postavitvi vsakega kipa je sodelovalo od 80 do 160 otočanov. Ko so prepeljali kip na očiščeno ravan Aku, so ga postavili pokonci, pomagali so si z lesenim ogrodjem, in mu vdelali oči iz koral ali obsidiana (vulkanskega stekla).
Za vse to so bile potrebne ogromne količine lesa. Spočetka ga je bilo na otoku veliko, tudi nekatere vrste
izumrlih orjaških palm in listavcev. Otočani so ga sekali dan in noč. Ne vemo, kaj so si mislili drvarji, ki so posekali zadnja drevesa, vendar so vedeli, kaj jih čaka.
Sprožili so ekološko katastrofo. Začela se je erozija, rodovitno zemljo je počasi odnašalo v morje, rastlinstvo se je po

6/19/2020 06:05:46 am

rastlinstvo se je posušilo in poljedelstvo je propadlo. Izbruhnile so hude lakote, v katerih je umrlo veliko prebivalcev. Privedle so celo do kanibalizma. Neko votlino so poimenovali Ama Kol Tongati, kar je pomenilo Votlina pojedenih ljudi.
Prebivalci vasi so se srdito bojevali med seboj za vire, zato jih je bilo vse manj.
Leta 1862 so pripluli zahodnjaki, našli pa so samo razvaline nekoč cvetoče kulture. Vasi so bile uničene, zemlja opustošena, kipi podrti ali razbiti, ostanki prebivalcev, morda nekaj sto, pa so se skrivali v skalovju in se zaradi genocidnega vedenja prišlekov ogorčeno upirali zahodni civilizaciji. A ni pomagalo. Prišleki so polovili zdrave prebivalce in jih odpeljali v suženjstvo, streljali so jih kot za stavo, nato so razširili še nevarne nalezljive bolezni, npr. črne koze. Potem so prišli misijonarji in vneto uničevali ostanke njihove kulture, zlasti z neznano pisavo popisane lističe, petroglife in tatuje. Ostalo jih je le kakih 20.
Šele zadnja desetletja so dobili prebivalci več pravic in njihovo število je naraslo. Zdaj naj bi jih bilo kakih 4000, od tega polovica Rapanuicev, med njimi pa je veliko mešancev.
Razvoj na otoku Rapa Nui nas spominja na razvoj Zemlje, katere otroci brezskrbno uničujemo svoje okolje. Bo tudi Zemlja prišla do podobnega konca - uničenja narave, vojn in pomanjkanja virov? Prebivalce Rapa Nuia so tik pred izumrtjem rešili priseljenci, morda bodo na Zemlji pristali vesoljci in ostanek prebivalcev zasužnjili? Kaj so mislili drvarji na Rapa Nuiu, ko je padlo zadnje drevo, in kaj si mislijo ljudje, ki izsekavajo zadnje gozdne površine? Verjetno so rekli eni in rečejo drugi: »To nas pa ne briga.«
»To nas pa ne briga!« V ta stavek je vklinjena naša krivda pred potomci, ki bodo od današnjega kolača dobili samo drobtine. »Imamo druge težave: gospodarske, nacionalne, družbene - ekološke pridejo na vrsto kasneje, pridejo zadnje.« Ko bo že prepozno. Vendar imamo polna usta skrbi za okolje. Ustanavljamo ministrstva za okolje, organiziramo mednarodne konference (kot tisto v Koebenhavnu), pišemo članke, objavljamo knjige, govorimo v medijih. Nič ali zelo malo pa dejansko storimo, da bi preprečili nesrečo.
Omejimo se na Slovenijo. Razvoj toplotnih črpalk, ki ne proizvajajo nobenega strupenega izpusta, oviramo z visokimi cenami pogonske energije. Še več. Kdor potroši več električne energije, plača nesorazmerno več. Zato je jasno, da se bodo ljudje takemu viru ogibali. Fotovoltaične hišne elektrarne se nikakor ne morejo vključiti v električne sisteme razen pod omejujočimi pogoji. Za racionalne hišne potrošnike energije (npr. mikrovalovne pečice) uporabniki niso deležni nobene olajšave (npr. nižjega DDV). Enako velja za električne ali druge alternativne avtomobile. Ker so vozila in vsi stroji na fosilna goriva glavni onesnaževalec okolja, bi jih morali nemudoma prepovedati in zamenjati. Čim kasneje jih bomo, tem hujša bo katastrofa. Ceno pa bodo plačali naši potomci. »To nas pa ne briga,« pravimo, čeprav bodo med potomci naši otroci, vnuki in pravnuki, ki jih srčno ljubimo.
Prebivalci sanjskega otoka Rapa Nui so nespametno uničili sami sebe. Najbrž to ni edini primer. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je uničenje okolja prispevalo tudi k propadu mogočnega Rima. Izsekavanje gozdov, posledične suše, selitev latifundij v rodovitnejše pokrajine in še marsikaj je prispevalo k propadu države prav toliko kot vdori barbarov. Ampak dosedanji primeri veljajo samo za posamezne dežele. Zdaj pa prihaja na vrsto celoten planet. Agonija bo trajala dlje, a bo prav tako privedla do konca. Politiki, kaj ne vidite tega? Slovenija, ki je majhna država, ne more bistveno vplivati na planetarno politiko. Lahko pa je dober zgled drugim.
Sodobni turbokapitalizem lahko »prinaša okoli« prebivalce (delavce, intelektualce, sindikate, politike), ne more pa narave. Ta je nepodkupljiva in prej ali slej vrne udarec. Udarec je tik pred našim nosom. A ga ne vidimo, čeprav bi ga lahko predvideli. Naš odgovor je samo: »To nas pa ne briga.«
Ali sploh imamo kakšno moralno pravico odrekati dobrine našim potomcem? Nobene, kljub temu jim jih samovšečno odrekamo. Ali kot je rekel vrač Beli orel iz plemena Cree iz Kanade pred več kot sto leti: »Šele tedaj, ko bo posekano zadnje drevo, šele tedaj, ko bo zastrupljena zadnja reka, šele tedaj, ko bo ujeta zadnja riba, šele tedaj boste spoznali, da denarja ni mogoče

Narave ne damo!

Leave a Reply.

AVTOR

Arhiv

Kategorije