Narava srečevanj

Ameriški predsednik Donald Trump se sooča z resno grožnjo, da ga odstranijo s predsedniškega položaja, ker naj bi bil odgovoren za nekaj kaznivih dejanj. Dobri poznavalci razmer v ameriški politiki pa povedo, da se mu v resnici ni bati, kajti na svoji strani ima dovolj republikanskih senatorjev, ki bodo s svojimi glasovi preprečili njegov odhod. Človek se vpraša, kako je v takem primeru z vladavino prava, vpraša pa se tudi, kako je z vrednotami in visokimi etičnimi standardi; politiki se na oboje sklicujejo tako rekoč vsak dan. Očitno je namreč, da lahko predsednik ostane na položaju celo v primeru, ko je dokazano kriv za očitana dejanja. Kako je to mogoče?

Odgovor na zastavljeno vprašanje je precej preprost. Senatorji so na predsednikovi strani, ker želijo obdržati svoje dobro plačane službice, obenem pa se zavedajo, da so na predsednikovi strani tudi republikanski volivci. So torej eni in drugi brez hrbtenice (spineless), kot se v današnjem The Guardian sprašuje Robert Reich?
 
Tudi odgovor na to vprašanje je preprost. Senatorji so morda brez hrbtenice, vsekakor pa je res tudi, da imajo dobre plače in da vedo, da z odhodom Trumpa izgine tudi izjemno bogati aparat donatorjev in drugih milijarderjev, od katerih imajo velike koristi.
 
Pa tudi milijarderji imajo velik interes, da Trump ostane predsednik, kajti že doslej jim je v davčnimi olajšavami omogočil, da so k svojim milijardam dodali nove, obljubil pa jim je tudi, da bo v primeru vnovičnega predsednikovanja poskrbel, da bodo njihove mošnje debelejše za nove milijarde. Tako preprosto je to.
 
Kaj pa volivci? Morda so tudi oni brez hrbtenice, toda zagotovo je res, da jim je Trump že dokazal, da je na njihovi strani in da so vsi skupaj v istem čolnu, ki ga hočejo prevrniti zarotniški demokrati, kar pomeni, da so vsi skupaj njihove žrtve, žrtve pa nikakor nočejo biti.
 
Sedaj pa nekaj čisto drugega.
 
Človek lahko oblikuje subjektivnost, držo do sebe in sveta, ki je nadvse zanimiva prav zato, ker je paradoksna. V njej vztraja na poseben način. To je namreč subjektivnost, ki je obenem odprta in elastična, v njej pa je tudi prvina, trdna in statična kot Gibraltarska skala. Po domače to pomeni, da se taka subjektivnost spreminja in preoblikuje, obenem pa ostaja fiksna, neupogljiva, nepremakljiva; v njej je nekaj, kar se ne spreminja in je univerzalno. Na tako subjektivnost, na take ljudi se zato lahko absolutno zanesemo, da ne bodo popustili pod pritiski, da se ne bodo vdali in predali, da se ne bodo pustili zapeljati vabljivim ponudbam; taki ljudje so moralni in etično nepodkupljivi. Če je subjektivnost obenem politična, govorimo o ljudeh, na katerih slonijo pravične preobrazbe občestev in družbenih sistemov, čeprav jih skušajo njihovi zastopniki in branitelji odstraniti za vsako ceno.
 
Orisana subjektivnost pomeni, da se človek ne prilagaja nekaterim pogojem življenja, da ne popušča, da vztraja, zato ni težko razumeti, na kaj misli Alain Badiou, ko govori o dogodku, zvestobi in subjektivnosti ljudi, ko tvorijo novo, drugačno občestvo. Človek živi, vendar ne živi le svoje partikularne, posebne subjektivnosti, saj živi še nekaj, kar jo daleč presega. Paradoks je, da je v svoji drži zelo določen, pa vendar je odprt in izjemno elastičen. Živi, kar je univerzalno in celo absolutno.
 
Badiou zato upravičeno poudari, da ima etični imperativ, o katerem je veliko povedal Kant, izhajajoč iz Aristotela in njegove Nikomahove etike, eno samo besedo, na katero se opira: vztrajaj. Nadaljuj torej, ne popuščaj, bodi kakor skala.
 
Narava srečevanj med ljudmi je taka, da subjektivnost, o kateri govorim, hrepeni po njih, saj se napaja iz njih, kar pomeni, da dobiva človek občutek, da ima veliko energije za svoje vztrajanje, da ima dovolj energije, da ne popušča, da se ne vda, da se ne pusti zapeljati.
 
Kant je tako srečal Aristotela, Alain Badiou Daniela Bensaïda, če omenim le dve srečanji. V resnici jih je veliko in lahko računamo, da jih bo veliko tudi jutri in pojutrišnjem. Ni razlogov za obup.