Narava demokratične preobrazbe

Kako razumeti izjavo politika, da demokratična preobrazba v Sloveniji še ni dokončana? Kaj naj bi to pomenilo? Kako jo dokončaš? In kdo jo dokonča? Je demokratična preobrazba proces, ki se začne, nekaj časa traja, potem pa se nekega dne konča, dokonča? In kaj sledi?

Resno razmišljanje o naravi demokracije ponuja tudi vzporednico iz življenja posameznika. Recimo, da ima nekdo težave v življenju, kar pomeni da stopica na mestu, da je od nečesa odvisen, da nosi bremena, ki mu otežujejo korak, da je zato utrujen, nekoliko depresiven, da išče uteho v alkoholu ali drugih substancah, a je ne najde. Če tak človek želi kaj spremeniti, možno je seveda, da ne želi, morata delovati vsaj dve načeli.
 
Prvič. Človek si mora odkrito priznati, da ima problem, da tako ne gre več. Odloči se in odide k analitiku. Drugič. Imeti mora vsaj nekaj od tega, kar imenujejo ameriški psihologi ego strength (moč jaza). Potem je analiza mogoča. Je dolgotrajna, naporna, zahtevna in na trenutke boleča.
 
Kako je v Sloveniji? Odločevalci in menedžerji se niti približno ne ukvarjajo resno s problemi, ki jih država objektivno ima. Ukvarjajo se s problemi, a jih narobe interpretirajo, poleg tega se ne ukvarjajo dovolj resno, ker skrbijo zlasti za svoje ozke interese po oblasti, moči, vplivu in denarju. In moč jaza?
 
Ljudje na oblasti jo imajo, a jo uporabljajo v napačne namene, narod je po mnenju nekaterih tako ali tako glup, številni ljudje pa so zadovoljni z vladajočo koalicijo, ki ne vodi nikamor, če zanemarimo kopičenje istega.
 
In demokracija sploh ni nadaljevanje začetega procesa, temveč je prekinitev z njim. Poglejmo podrobnosti.
 
Vsakdanje življenje je polno procesov, ki tvorijo režime vidnosti in režime vidnega. To preprosto pomeni, da večina ljudi spontano sprejema, kar je treba videti/vedeti, kar je mogoče videti/vedeti, kar je na voljo. Redko se kdo nameni videti/vedeti tudi tisto, kar je zunaj takih režimov. Ljudje so večinoma dobro vzgojeni, kar pomeni, da ubogajo, da sprejemajo, da se ne sprašujejo preveč in da celo kritično razmišljanje, ki je sicer zelo v modi, prilagajajo sprotnim interesom, potrebam in željam. Sprašujejo se ne, kajti taki režimi discipliniranja pogleda, le zakaj jih ne bi tako imenovali, zajemajo tudi discipliniranje teles, saj človek ne more videti in gledati brez telesa. In disciplinirano telo je produktivno telo. Danes zato veliko ljudi nenehno dela na sebi, kot se reče, trenira svoje telo in kopiči izkušnje, ki jih je treba kopičiti. Foucault je imel zato prav: oblast zares producira, proizvaja, ustvarja, kreira pogoje realnosti in samo realnost. Ljudje so subjekti vsakdanjih praks zaznavanja realnosti, opazovanja, doživljanja, spreminjanja in preoblikovanja. Oblast proizvaja tudi rituale resnice, kot poudarja Foucault, kar pomeni, da omejuje ljudi, sočasno pa jih tudi osvobaja. Govoriti pa nameravam zlasti o etičnosti, kajti te primanjkuje veliko bolj kot česarkoli drugega.
 
Etičnost je onkraj tega, kar se sicer dogaja vsak dan. Od ljudi se namreč pričakuje, da se oblikujejo kot moralni subjekti, kot posamezniki, ki gradijo lastne identitete, skrbijo zase in so odgovorni. Človek kot subjekt etičnosti pa je nekaj drugega.
 
Je oblika, vrsta odnosa do sebe, ki ga/jo artikulira v luči družbenih norm, režimov resnice in oblik življenja, ki jih te norme nagovarjajo. Naj se še enkrat navežem na Foucaulta.
 
Foucault razvija dva koncepta subjektivacije, ne le enega. Prvi zajema mehanizme in procese, s katerimi družbene institucije omejujejo ljudi, jih vodijo, usmerjajo, popravljajo, normalizirajo. Natančneje: ljudje vse to počnejo sami, ker se sproti učijo, kaj se pričakuje od njih, čemu se morajo prilagajati, kako morajo ubogati. Sem sodijo tudi tehnike, s pomočjo katerih se ljudje usmerjajo proti natanko določenim oblikam osebnostnega razvijanja. Ali še drugače rečeno: ljudje prepoznavajo svoje ideale in želje v odnosih do specifičnih kodov, ki jih prepoznavajo in razumejo. To so viri normativnosti, ki jih človek sprejema kot avtoriteto; je moralna substanca, ki jo obdeluje refleksija.
 
V orisani perspektivi je demokracija v Sloveniji natanko takšna, kot se pričakuje. Nobeno ugotavljanje, da še ni dokončana, ne pomaga, kajti v resnici je dokončana, kar pomeni, da je obtičala v obliki, ki je bila predvidena že tri desetletja nazaj.
 
Kako je zapisano videti v vsakdanjem življenju? Videti je kot množica praks in idej, s katerimi spreminjajo ljudje svoja življenja v projekte: vsak dan malo zdravega zajtrka, veliko telovadbe, ki ji sledi igranje golfa, potem so na vrsti meditacija, branje knjig, druženje s prijatelji, razvijanje podjetniških idej … Življenje je tako objekt vednosti, znanja, umetnosti. Mogoče se ga je radostiti na vsakem koraku. A česa ti ljudje ne počnejo, kaj tu manjka?
 
Manjka natanko drugi način subjektivacije, ki pa je pravo izhodišče za razumevanje demokracije. Ta zajema vrsto odnosov do družbenih kodov, norm, pravil, vlog in pričakovanj. Druga oblika subjektivacije terja prevzemanje tveganja, pomeni navdušenje nad agitacijsko politiko, kot jo imenuje Foucault, in pomeni nelagodje.
 
Na kratko: druga oblika subjektivacije, ki je zmožnost človeškega bitja za izstop iz normalizacijskih praks in za prekinitev z njimi, je danes vse bolj stvar preteklosti. Ljudje so vse bolj normalni, družba ne obstaja, posamezni atomi se obnašajo, kot se za atome tudi spodobi.
 
Ni naključje, da zato Alain Badiou poudari: v osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo bili priča protirevolucionarni in ideološki obnovi. Morda smo danes na začetku novega ciklusa, čeprav se zdi, da je tak začetek težak.
 
O resnični demokraciji bomo lahko govorili spet, ko bodo ljudje, ki so sicer družbeno nevidni, postali vidni, ko bodo svojo nevidnost naredili vidno. A zanjo ne bodo poskrbeli politiki, menedžerji in bankirji; zanjo vedno poskrbijo sleherniki, čisto navadni ljudje. Od pamtiveka je tako.