Naprej k normalnemu življenju

Odpustijo nekaj deset delavcev, potem pa rečejo pred kamero: tovarne jih ne potrebujejo. Problematičnost izrečenega je, upam, očitna. Kdo pa so tovarne, da potrebujejo delavce ali jih ne potrebujejo? Saj niso živa bitja, ki jim lahko pripišemo potrebe. Ali nismo ljudje tisti, ki potrebujemo drug drugega? Pravijo tudi, da smo pred koronavirusom vsi enaki. Niti približno nismo! Kdor je bil v prejšnjem normalnem življenju pogrešljiv delavec, je sedaj pogrešljiv še veliko bolj. Kdor je bil star in bolan, je pogrešljiv. Kdor je bil brez dela, ima sedaj še manj priložnosti zanj. Razlike med revnimi in elito so večje, ne manjše.

Naomi Klein v skorajšnjem razgovoru za britanski The Guardian poudarja, da se ne bi smeli preveč zanašati na cepivo zoper novi virus, kajti trajalo bo veliko časa, preden ga bodo zares dobili vsi ljudje, potem ko bo na voljo. Njeno razmišljanje je na mestu, saj ni mogoče razumno pričakovati, da ga bodo v zelo kratkem času izdelali dovolj za vse. Kako bomo torej živeli v naslednjih mesecih, morda celo letih, preden ga bo dovolj? Kaj bo z našimi medsebojnimi odnosi, kako bo z dotikanjem, ki ga človeška bitja zelo potrebujemo? Ali se bo povečalo vlaganje v ljudi? Zakaj se ne bi, se sprašuje Naomi Klein.
 
Navajeni smo na vlaganje v stvari, v objekte, v predmete, v tehnologijo, v tovarne, v umetno inteligenco. Navajeni smo celo na človeški kapital, ki mora vlagati sam vase, delati na sebi in se razvijati. Na vse to smo navajeni, nismo pa navajeni na vlaganja v medsebojne odnose, v kakovost življenja delavcev. Na primer vlaganja v tridnevni ali štiridnevni delovni teden.  
 
O tej ideji spregovori tudi Naomi Klein. Ljudje bi delali manj dni v tednu, plačani bi bili enako kot doslej, imeli bi bistveno več prostega časa za medsebojne odnose in za povečevanje blagostanja. So to zgolj utopična in nesmiselna razmišljanja naivnega človeka?
 
Nikakor niso. Izračuni so bili narejeni že davno tega. Spominjam se, da sem bral o njih v nekdanji reviji Marksizam u svetu. Naredili so jih pametni ekonomisti, skupaj s sindikati. Od takrat je minilo veliko let in prepričan sem, da so danes še bolj detajlno izdelani, kot so bili takrat. Le da o njih tako rekoč nikoli ne slišimo. Le zakaj ne?
 
Naomi Klein zapisano pospremi s preprostim razmislekom. Živimo dinamična in zelo hitra življenja. Navajeni smo na slogane, kakršni so business as usual, back to normal – biznis kot vedno, nazaj v normalno življenje. Toda virus nam enako vztrajno vrača: slow down – upočasnite.

Upočasnili kajpak ne bomo, ker nam pravzaprav niti ne pride na misel, da bi živeli počasneje in bolj kakovostno. Da bi imeli več časa drug za drugega. Trdimo, da smo socialna bitja in da nima nihče pravice prikrajšati nas za svobodno gibanje, druženje in zabave, ne trdimo pa, da je kakovost skupnega življenja močno povezana z upočasnjevanjem življenja. Na dveh stolih pač ni mogoče sedeti.
 
Ničesar torej ne bi spremenili, samo vrnili bi se k normalnemu življenju. K življenju, na kakršnega smo navajeni. A kdo natančno bi se rad vrnil k prejšnjemu življenju?
 
Bi se radi vrnili slabo plačani delavci, revni upokojenci, bolni in hendikepirani ljudje, otroci, ki živijo v razsutih družinah, depresivni ljudje, ljudje, ki razmišljajo o samomoru? Je vse to normalno? Kdo torej?
 
Bi se vsi skupaj vrnili k načinu življenja, ki temelji na kurjenju fosilnih goriv, zaradi katerega se podira podnebje in nam grozi z izumrtjem? K hitremu v hierarhije ujetemu načinu življenja, ki ga nenehno spremljajo stres, šoki, travme, alkohol, droge, pomirjevala …? H kakšnemu načinu življenja torej? Kaj sploh je normalno življenje?
 
Lahko tvegamo njegovo začasno definicijo. Normalno življenje je tisto življenje, ko živijo ljudje dovolj počasi, da si lahko vzamejo čas drug za drugega, ko čutijo empatijo, sočutje in nimajo občutka, da jim življenje počasi polzi med prsti. To je življenje, ki v kapitalizmu izpostavlja resnemu dvomu smisel blaznosti, na kateri temelji kopičenje vsega: denarja, premoženja, kapitala, dobičkov, predmetov, blaga …
 
Dovolj argumentov imamo, da se ravno ne želimo vrniti k staremu načinu življenja, v katerem je bilo orisane normalnosti malo. Tako normalno življenje za vse ljudi moramo šele ustvariti.