Namesto Janševe moči – mladost v srcu

V moji mladosti je bil priljubljen izrek, ki si ga je delila generacija mladih: moji ljudje so bili pošteni in nosili so nebo v laseh … Potem je nastopil neoliberalizem ko ideja in kot množica praks, s katerimi so skušali preobraziti družbeno življenje ter postaviti daleč v ospredje svobodo globalnih trgov, ki naj bi ji služili ljudje. A nekatere zadeve se kljub temu niso spremenile, saj mladost ne more kar izginiti. Ohranja se skozi zgodovino, zato bo preživela tudi neoliberalizem. Potem bo dokončno jasno, kaj to sploh pomeni. In zakaj je imel prav Lao Ce, ki je živel približno v istem času kot Sokrat, potem pa dojel: dirjanje po svetu in lovljenje nečesa potiska um na rob norosti. Moder človek se zato prepusti temu, kar čuti, in ne temu, kar vidi. To izbere in ve, da je izbral dobro. Moč nima s takim izbiranjem nobene resne zveze, sreča jo ima. Tega ne razumeta dobro niti aktualni slovenski predsednik niti aktualni premier, ki bi moralo voditi državo in ljudstvo, a ne vodita prav ničesar, če odštejemo kopičenje istega in priklanjanje avtoritarnim močnim sotrpinom.

Ko psihologi sprašujejo ljudi, kaj jih dela srečne, so odgovori skoraj vedno približno enaki. Lahko jih spravimo na en sam skupni imenovalec, ki niti slučajno ni denar. Do njega se dokopljemo, če zares razumemo, kaj pomeni občutek notranje izpolnjenosti.
 
Občutek notranje izpolnjenosti je eden ključnih ciljev v življenju, ki jih želijo doseči ljudje, celo če tega ne vedo in cilj zgolj nezavedno čutijo ali intuitivno slutijo. Morda želijo doseči tudi druge cilje, na primer veliko denarja in premoženja, uspeha ali slave, toda nobeden ne dosega po vrednosti tega, o katerem pišem.
 
Vrednost notranje izpolnjenosti merimo po vrednosti tega, kar naredimo drugim ljudem. Morda je paradoksno, da odprtost do drugih ljudi, naklonjenost in prijaznost, dobra dejanja veliko dajejo ne le človeku, ki je vsega tega deležen, temveč tudi in morda zlasti temu, ki daje.
 
Povečevanje notranje izpolnjenosti spremlja občutek sreče in zadovoljstva. Ljudje, ki dajejo na orisani način drugim ljudem, so srečnejši.
 
Skupni imenovalec je torej sreča kot notranja izpolnjenost. Dejavnosti, ki vodijo k sreči kot notranji izpolnjenosti, imenujemo izpolnjujoče dejavnosti. Obstajajo tudi številne dejavnosti, ki ne izpolnjujejo nikogar.
 
Izpolnjujoče dejavnosti so nekoliko paradoksne, toda očitno nas je evolucija preobrazila tako, kot piše Jonathan Haidt v knjigi z naslovom Hipoteza o sreči: zdi se, da nas je evolucija naredila »strateško neracionalne«, in sicer v naše dobro.
 
Po domače: včasih je v naše dobro, če se ne vedemo racionalno, temveč se vedemo strateško neracionalno. In to ni dobro le za nas, temveč je dobro tudi za druge ljudi.
 
Dobro je zlasti zato, ker obstaja pomembna razlika med imeti objekte/predmete/dobrine/blago, s katerimi lahko naredimo vtis na druge ljudi, lahko pa jih tudi kopičimo, ter nekaj delati z drugimi ljudmi. Haidt ima prav: objekti nas pogosto zgolj ločujejo, skupne dejavnosti pa nas lahko povežejo za vse življenje.
 
Lahko nas povežejo daleč onkraj tega, kar zagovarja Janša, ko navija, da bi postal Trump vnovič močan predsednik močnih ZDA. Prihodnost bo pravzaprav objektivno in neodvisno od enega in drugega dokazala, da je imel Lao Ce prav in da bo imel vselej prav. Le da bo vedno tudi dovolj ljudi, ki bodo hoteli imeti okoli sebe namesto sreče, mladosti in neba v laseh denar, moč, uspeh in veliko mrtvih predmetov.