Namesto da obtožujete temo, prižgite vsaj eno svečo

Ljudje vedno znova pozivajo drug drugega nazaj k naravi. Kot bi bila narava nekaj notranje dobrega, vrednega in želenega, urejenega in uravnoteženega, nekaj torej, kjer bi se človek počutil dobro, varno in kakovostno. Pozivanje je seveda metafora, saj ne pomeni, da ljudje opustijo civilizacijo in se odpravijo živet nazaj v savano, goli in bosi, oboroženi s kopji in kamni za primer, če bi naleteli na sovražno razpoložena živa bitja.

Zapisano pozivanje ljudi bi bilo domnevno smiselno in koristno, če bi lahko bodisi uvažali naravno življenje v civilizacijo bodisi izvažali civilizirano življenje v savano. Narave, tudi če bi jo lahko določili, pa ne moremo uvažati v civilizirani svet, saj je civilizacija nastala ravno zato, da ne bi živeli v naravi. Pravzaprav so jo naši predniki začeli graditi, ker so spoznali, da to lahko naredijo, da so zmožni za kaj takega.

Vračanje k naravi je zato metafora za uvažanje naravnega načina življenja v civilizacijo. Karkoli pri tem naredimo, pomeni, da civiliziramo naravo. Narava torej ne obstaja na način, ki bi bil za človeka povsem neodvisen od civilizacije. Človek, ki je živel v naravi, preden je nastala civilizacija, je bil človeška žival.

Nadaljevanje zapisanega pa je dramatično.

Narava v teh časih ravno ni urejena in harmonična; nikoli ni bila, sedaj pa še zlasti ni. Danes so morda zanikovalci podnebnih sprememb še pomembnejši natanko zato, ker s svojim zanikanjem dodatno utrjujejo prepričanje ljudi, da je narava čista harmonija, kjer je vse na svojem mestu, povezano in usklajeno. Razmišljamo namreč lahko tudi takole: naravo je človek s pretiranim kapitalističnim izkoriščanjem vrgel iz tira, in če se to ne bi zgodilo, bi se res lahko vračali k njej.

Obdobje, v katerem živimo, imenujejo znanstveniki po ljudeh: človeštvo je postalo naravni dejavnik, ki bistveno spreminja naravo. S prekomernimi izpusti toplogrednih plinov, zlasti pa s spreminjanjem okolja, zaradi česar se bodo v prihodnosti v zrak sprostile ogromne zaloge sedaj še zamrznjenega metana, spreminja sicer kaotično naravo na povsem nepredvidljiv način, zato bodo posledice katastrofalne, pa če nam je to spoznanje všeč ali ne.

Človek je namreč postal tako pomemben dejavnik na planetu Zemlja, da so kolektivne dejavnosti človeštva motnja v delovanju narave, kot je bil na primer motnja meteor, ki je padel na planet pred 65 milijoni let. Kapitalistični način življenja je zato danes mogoče razumeti kot del planeta, ki bo prej ali slej postal tako obsežen, da se bo moral razširiti na druge planete.

Torej se ljudje ravno ne bodo vračali k Naravi na Zemlji, temveč se bodo selili na druge planete. Takrat bo še bolj jasno kot sedaj, kako prav je imel Kant, ko je raziskoval antinomije čistega uma in spoznaval, da ljudje ne moremo konstruirati nobene notranje konsistentne ontologije.

Ontologijo od tu dalje razumem kot raziskovanje, kaj pomeni biti.

Življenja ljudi so zato nujno zavezana nemožnostim, nekonsistentnostim, neuspehom. Spoznanje pa ni depresivno, temveč je optimistično, kajti vse to nasprotuje poskusom ljudi, da bi razvili nekakšen Pravi način življenja, Pravi način razmišljanja, ki bi bil povsem usklajen z Objektivno realnostjo ali naravo. Zgodovina je polna takih poskusov in ljudje so vedno znova spoznavali, da so uničevalni, da ne vodijo nikamor in da prej ali slej klavrno propadejo.

Namesto ljubezni do Gospodarjev in Pravilnih načinov življenja/razmišljanja zato ponujamo modrost, v katero so vselej že vpisane nekonsistentnosti, antinomije in možnosti drugačnega življenja oziroma razmišljanja. Ker so vselej že vpisane, jih ne preganjamo, ampak jih sprejemamo.

Tako sprejemanje pride do polnega izraza v psihoanalitičnem procesu, v katerega vstopajo različni ljudje. Naj zato najprej še enkrat poudarim, da psihoanaliza ni terapija, ni zdravljenje in ni normaliziranje ljudi, da bi bili čim bolje prilagojeni realnosti. Ker je ta nekonsistentna, kot je pokazano zgoraj, je kaj takega povsem nemogoče. Navidezno je mogoče le v iluzijah, v napačnih predstavah o svetu, v katerem ljudje verjamejo v normalnost, v resničnem svetu pa ne. Potem se ljudje lahko odločijo za analizo in vstopijo v psihoanalitični proces.

Psihoanaliza je izvrsten primer tega, kar jo je Aristotel imenoval πρᾶξις, ki izhaja neposredno iz spoznanja o iluzorni naravi Narave, kamor naj bi se človek vračal. Namesto vračanja k Naravi zato predlaga nekaj drugega.

Predlaga navezovanje na filozofijo, s čimer se povsem odreče morebitnemu povezovanju s psihoterapijo. Dokončno postane subverzivna, kar pomeni, da nje same ni mogoče normalizirati.

Psihoanaliza zaradi povedanega nikoli ne more postati del kapitalizma. Ne more biti v njegovi službi, in lahko le zastopa njegovo nekonsistentnost, jo opisuje in mu jo kaže kot v zrcalu.