Najboljši za svet

V neoliberalnem svetu nas nekaj ali nekdo nenehno priganja, kot da smo dirkalni konji. Kričijo na nas iz medijev, na nas pritiskajo starši, pa vzgojitelji, učitelji, šefi, celo prijatelji in znanci in imaginarni drugi. Da bi bili uspešni, da bi bili dobri, da bi bili boljši od drugih, da bi bili na stopničkah, da bi bili najboljši na vasi, da bi bili najboljši na svetu, da bi veliko zaslužili in nakopičili in nagrabili in nagrmadili. Zadevo pa lahko tudi preprosto obrnemo in rečemo takole. Čisto vseeno mi je, ali sem najboljši na svetu ali ne. Vseeno mi je, ali sem najboljši na vasi in sploh mi je vseeno, ali sem najboljši, ali sploh vem, kaj ta beseda pomeni. In dol mi visi za tekmovanje z drugimi ljudmi in za stopničke in za prislovičnih petnajst minut slave, kot bi rekel Andy. Zato pa želim postati najboljši za svet, za druge ljudi. In ne vem, zakaj ne bi smel zapisati: želim biti najboljši za univerzalnost. Za boga?

Obstajajo trenutki v življenju, ki povsem spremenijo življenje. Takrat namreč srečate človeka. Ki ne teži, ne moralizira, ne prodaja modrosti, ne priganja, ne kriči, ne zahteva in ne želi. Ki vam preprosto nič noče. Sploh nič. Je zgolj tam. Zgolj je, obstaja. To je človek, ki verjame v vas. To je vse. Nič bullshita.
 
Kaj pomeni verjeti v drugega človeka?
 
Naj najprej povem, česa ne pomeni. Ne pomeni verjeti, da ima dobre gene, potenciale, ki jih mora izkoristiti, da bi postal najboljši, da bi prehitel tekmece, premagal sotrpine, stopil na najvišjo stopničko, izkoristil vsak trenutek dragocenega življenja, treniral sebe in se vzpenjal in dosegal nekakšne sicer nedosegljive višave, hitel k ciljem, češ da je življenje kratko in da ga je treba živeti na polno v tem trenutku.
 
Sedaj lahko povem, kaj pomeni verjeti v drugega človeka. Da je zmožen za univerzalno, kar nima čisto nobene zveze z geni, da je lahko za drugega človeka, da lahko globoko začuti, kaj to pomeni, da je za nekaj, kar je nad njim, za univerzalnost.
 
Ko je človek za drugega človeka, je za njegovo zmožnost, da postane drugi od sebe. Preprosto rečeno, to pomeni, da drugi človek v tistem trenutku ne ve, za kaj je zmožen. Ne more vedeti, lahko pa odkrije.
 
Odkrije natanko zato, ker drugi verjame vanj. Kot bi bilo verjetje nekakšen magični vzvod, nekakšna sila, zaradi katere človek začuti, da je smisel njegovega obstoja za drugega in za drugega od drugega. V tem je celo nekaj absolutnega.
 
Ko človek začuti, da nekdo verjame vanj, začne spreminjati sebe. To dela z lahkoto, kot bi se na novo rodil. Počasi spoznava, da je v njegovi partikularnosti nekaj, česar ne razume, nekaj, zaradi česar ve, da je partikularnost odprta in da je zaradi odprtosti sam za univerzalno in absolutno. Partikularnost, to mu je sedaj popolnoma jasno, je zgolj začetno nujno stanje, namenjeno preseganju.
 
Človek, subjekt takega preseganja, je končno svoboden. Osvobojen od lastne partikularnosti, je za drugega, za univerzalnost in za večnost. Descartes bi nemara pripomnil, da je za boga, in mislim, da bi se Spinoza strinjal z njim.
 
A naj dodam, da mi je popolnoma vseeno tudi za katoliško korporacijo in organizirano vraževerje, ki ga sicer imenujejo religija.