Najboljša praksa

Številni ljudje so že nekaj časa prepričani, da je Donald Trump simptom časa, v katerem živimo; zlasti demokrati v Ameriki so prepričani, da mora njihovo zmago na naslednjih predsedniških volitvah kronati nekaj, kar sami imenujejo a fundamental political change, ker imajo tega simptoma poln kufer. Ne, ne mislijo na Marxa. Na kaj torej mislijo? Kaj naj bi pomenile temeljne, korenite politične spremembe? Je to zgolj prazna politična retorika ali mislijo resno? In kako jih nameravajo izpeljati?

Začetno medicinsko razmišljanje o simptomu ima zares smisel in pomen, če nadaljujemo in dodamo, da je simptom dobro čim prej pojasniti, nato pa še odpraviti, ker nas moti. Toda tak način razmišljanja je lahko tudi problematičen, kajti v ozadju je prepričanje, da bo zdravljenje simptoma vrnilo pacienta v staro stanje, ko je bil zdrav. Na žalost družbenega dogajanja ne moremo pojasniti s preprostimi medicinskimi pojmi, lahko pa zadevo nekoliko obrnemo in se vprašamo skupaj s Freudom, kako še drugače razumeti simptom in kaj bi prinesla njegova radikalna analiza.
 
Večina ljudi ima zelo malo spoštovanja do teorije in njene samostojnosti. Čeprav ne obstaja boljša praksa, kot je dobra teorija, tako je nekoč zapisal Immanuel Kant, pa ljudje mnogo bolj cenijo prakso, ki je brez teorije povsem slepa. Ljudje se raje sklicujejo na svoje izkušnje in zatrjujejo, da so pomembnejše. In imajo problem: Donald Trump namreč stavi prav na tak način razmišljanja.
 
Pojasnjevanje sveta tako rekoč ni v nobeni resni zvezi z izkušnjami, ki so omejene, malo jih je, zlasti pa so vezane na zelo ozko področje življenja. Predstavljajte si, da z izkušnjami razlagate strukturo atoma ali pa sestavo plinov na Jupitru, delovanje bakterij ali bencinskega motorja z notranjim izgorevanjem!
 
Nobenega dvoma ni, da so številni ljudje v Nemčiji doživljali Hitlerja kot izjemnega človekoljuba, zmernega politika, ki ima rad otroke in ljubi svoj narod, je povsem predan domovini in gara za obče dobro noč in dan, tako da nima niti časa, da bi si ustvaril družino. Izkušnja je, kot rečeno, preprosto premalo, da bi z njo kaj dobro pojasnili.
 
Simptomov zares ne moremo pojasniti z izkušnjami, za njihovo analizo namreč potrebujemo dobro teorijo. Ta nam danes pove, da sicer številni ljudje sovražijo ameriškega predsednika, pove pa nam tudi, da ga številni obožujejo. Torej ni res, da vsi menijo, da predstavlja simptom – nekateri so celo prepričani, da je kar rešitev nakopičenih problemov, da je zdravilo za bolezni, da postavlja zadeva na pravo mesto.
 
Dobra teorija pa nam pove tudi, da je simptom šifrirana tvorba in da ima pri njegovem nastajanju ključno vloga nezavedna želja. Vprašanje, ki je zelo na mestu, je zato tole: kaj želijo ljudje?
 
Ko razmišljam o tem vprašanju, se ne morem ogniti trem temeljnim koordinatam človeških eksistenc, ki so: avtonomija ali samostojnost človeških osebkov; raba jezika in zmožnost za ustvarjanje pomena; zmožnost za odgovornost in etičnost.
 
Donald Trump je simptom bolezenskega stanja, v katerem so naštete koordinate v zelo slabem stanju, tu in tam pa jih sploh ni. Samostojnost ljudi je namreč zelo zamejena s sodobnimi oblikami subjektivnosti, v katerih je predvideno, da posamezniki nenehno in brez premora na predvidene načine skrbijo zase in svoj uspeh; ustvarjanje pomena je prepuščeno politikom, medijskim zvezdam, nosilcem propagande, motivatorjem in priarovcem; odgovorno in etično vedenje pa je v glavnem abstraktna in preveč oddaljena puhlica.
 
Natanko tu lahko vzamemo v roke preprosto teoretsko orodje in rečemo tole. Ko govorimo o radikalnih spremembah, pa naj gre za spremembe pri posameznikih ali občestvih, mislimo na – radikalne spremembe. Torej ne mislimo na drobne, obrobne, lepotne, nepomembne spremembe, ki v resnici podpirajo vedenje in delovanje tako, da je možno več istega. Take spremembe se dogajajo nenehno in kapitalistični način življenja jih dobesedno potrebuje, zato jih tudi neprestano spodbuja – ljudje so preprosto gnani k dinamičnemu življenju, ki se ves čas spreminja.
 
Čisto nekaj drugega omogoča razlika med imaginarnim vsakdanjim komuniciranjem ali praznim govorjenjem in polnim govorom simbolnih razsežnosti, kot jo pozna psihoanaliza. Razlika je radikalna že sama po sebi. Ko se človek zavihti v sedlo in zmore polni govor, ko ga torej čvek enostavno ne zanima [več], že deluje radikalno. Njegova okolica to takoj prepozna in se tudi odzove na predvidljivo neracionalne načine: kaj se greš; a zdej boš pa ti pameten; ne bomo filozofirali; govoriš neumnosti; nekdo ti je očitno zmešal glavo; proti vetru ne moreš s***; sveta se ne da spreminjati; življenje je kratko, živi sedaj, uživaj, kolikor moreš, vse ostalo naj te ne briga.
 
In potem pridejo politiki ter rečejo, da so potrebne korenite spremembe. Hm.