Naj ljudje, ki stradajo, manj jedo

Ameriški ekonomist Richard Wolff je napisal knjigo z naslovom Capitalism's Crisis Deepens. Medtem slovenski ekonomisti govorijo o rasti in trdnem gospodarstvu, skrbno izbirajo besede, da ne bi bilo treba govoriti o recesiji, poglabljanju krize in dolgi depresiji, kot da bo realnost zaradi tega magično lepša. Dejstvo pa je, da se ne približuje le novo leto, temveč se bliža tudi nova gospodarska recesija. Verjetno se bo zgodila že leta 2019. Ni absolutno nujno, da se bo, zato sem zapisal verjetno. In znova nam bodo svetovali, naj zategnemo pasove, naj varčujemo in podobno, da bo kasneje zopet vse raslo. To je tako slab nasvet, kot je noro svetovati stradajočemu človeku, naj manj je. Najverjetneje pa se bo dogajalo tudi to, kar se sicer po malem dogaja ves čas: ljudje tiho pristajajo na poniževanje, prepričani, da je mogoče živeti tudi kot dobro hranjena žival; namesto da bi zavrnili tako življenje, vedno znova iščejo razloge za njegovo opravičevanje. Namesto zdravega protesta bomo imeli tako opraviti s potrpežljivim depresivnim čakanjem, da se zopet prikaže luč na koncu tunela. Wilde je imel prav, ko je v razpravi o socializmu in človeku v njem zapisal: eno je eksistirati, drugo pa živeti. V prihodnosti bo več eksistiranja in manj življenja. Trpljenje ne bo izjema in bo naraščalo.

Ljudje sorazmerno zlahka čutijo naklonjenost do drugih ljudi, ki trpijo. Prav tako zlahka pa čutijo odpor do idej, zlasti do tistih, s katerimi se v določenem trenutku ne morejo strinjati, čeprav so resnične. Obstaja nesorazmerje med odnosom do trpljenja in odnosom do novih resničnih idej. Jutri verjetno ne bo nič drugače. Razloček pa je pomemben, kajti natanko jutri, metaforično vzeto, bi morali ljudje izražati veliko več naklonjenosti do novih idej, trpljenja pa bo tudi več, kot rečeno. Sočutje do trpečih ljudi le-tem ne pomaga prav dosti, medtem ko naklonjenost do novih idej, zlasti radikalnih ali korenitih, lahko pomeni povsem nov svet, v katerem trpljenja sploh ni. Podobno lahko rečemo za zabavo, ki naj razvedri ljudi. Za trenutek jih celo zares uspe razvedriti, toda po razvedrilu vedno znova sledi streznitev v obliki grenkih občutkov, da realnost kljub razvedrilu ni nič lepša in da medsebojni odnosi niso nič kakovostnejši, ker je na sporedu neprekinjena zabava.
 
Oscar Wilde je zato upravičeno večkrat zapisal, da je resnični napredek posameznikov in občestev zavezan temeljni, najosnovnejši vrednoti, ki je neubogljivost (disobedience). Na žalost je to redka vrednota, saj tudi starši praviloma vzgajajo otroke za ubogljivost, namesto da bi jih vzgajali za to vzvišeno vrednoto, ki je neubogljivost.
 
Človek, ki je vzgojen za neubogljivost, je tudi upornik. Uporništvo je še ena oblika vedenja, ki krepi samozavest, samospoštovanje in kakovostne medsebojne odnose. Toda obstaja tudi nadaljevanje.
 
Človek kot upornik namreč hoče življenje, v katerem bi živel v miru. Hoče spokojnost, hoče znanje. Zanj želi raziskovati svet. Ne zanimajo ga materialne dobrine, saj ga zanima modrost. Drugih ljudi ne prepričuje v nič, saj jih ima rad prav zaradi njihove drugačnosti. Ne namerava zgolj eksistirati, saj hoče živeti. Voljo do življenja razume, kot jo je razumel Nietzsche: kot voljo do moči. Tak človek ne more postati ubogljivi suženj niti tedaj, ko ga vklenejo in potisnejo v ječo.
 
V novem letu vam želim veliko neubogljivosti.