Nadaljevanje sage

Konec leta bomo lahko gledali deveti del kultne serije filmov s skupnim naslovom Vojna zvezd. Zgodba bo živela večno, pravijo njeni ustvarjalci, in verjetno se ne motijo. A kaj natančno bo živelo večno in zakaj je prav, da živi večno?

Spomnim se kinodvorane, v kateri sem gledal prvi del Vojne zvezd s podnaslovom Novo upanje; v resnici ima prvi del naslov Vojna zvezd – epizoda IV. zares pomembno pa je tole.
 
Luke Skywalker se loti uresničevanja simbolnega poslanstva, ki pomeni kar reševanje celotne galaksije, obenem pa mora seveda rešiti še princeso, kot se spodobi v vsaki dobri pravljici.
 
Morda pa vendarle ne gre le za pravljico. Kar naj bi živelo večno in ne bi smelo nikoli umreti, namreč ni iz reda pravljičnega, saj je univerzalno. Pravljice so le eno izmed končnih sredstev, kako ohranjati univerzalno in večno; ljudje potrebujejo oboje celo bolj, kot potrebujejo slovenski bankirji bajne sejnine.
 
Prav zato si vzporedno ogledam še film Le jeune Karl Marx (Raoul Peck, 2017). Film je fikcija, kot je fikcija tudi Vojna zvezd, pa vendar sta v nekem radikalnem smislu filma resničnejša od dokumentarnih prvin, iz katerih izhajata. Ali na kratko: filma pripovedujeta zgodbo o tem, kaj se dogaja tam nekje ali se je dogajalo daleč v preteklosti, toda zgodbi moramo brati tako, da obenem razmišljamo, kaj se dogaja tukaj in sedaj, v času, ki ga imenujemo sedanjost.
 
Temeljna ideja je v obeh primerih ista: kako najti pot v prihodnost, ki ne bo več istega. Ki bo torej zares drugačna od sedanjosti, kar pomeni pravičnejša, bolj egalitarna in demokratična. Kdo to lahko naredi?
 
Tovariši, to naredijo tovariši. Ljudje, ki se trudijo izviti iz primeža preteklosti, da bi res ustvarili novo prihodnost, so tovariši.
 
Tovariši se skupaj lotevajo družbenih projektov, ki so nujni in univerzalni. Potrebujejo Karla Marxa, da piše in piše o kapitalizmu, da bi jasneje videli, kako deluje. Potrebujejo tudi Freuda, da jim pove, kako je preteklost vselej navzoča v sedanjosti in da se ne smejo zmesti, češ da jih preteklost, ki da je nekje zadaj, ne sme zanimati, če hočejo jasno videti prihodnost.

Temne sile so namreč vselej na delu, notranji in zunanji sovražnik ne počiva, je imel navado reči tovariš Tito. Ki je bil diktator, seveda, da ne bo pomote, ampak to ne pomeni, da temne sile počivajo, in ne pomeni, da notranji in zunanji sovražnik ne obstaja in ni na preži.
 
Tovariši najdejo pot v prihodnost, v resnici jo ustvarijo, le z bojem s temi, ki v sedanjosti zastopajo temne sile preteklosti in se hočejo vračati nazaj, trdeč, da le oni poznajo pot v svetlo prihodnost. In logiko tovarištva lahko razumejo le ljudje, ki so se že borili, se spopadali, padali in se dvigovali pod težo bremen, se preizkušali v jezi in kričanju na te, ki tvorijo elito in so onkraj zidov, tehničnih ovir, sten in ograj, češ da si vse to tudi zaslužijo. Kdor se ni srečeval z ljudmi z dna, naj mi zato ne govori, kako lahka in široka je pot v lepšo prihodnost, če se človek le malo potrudi in se odloči, da bo uspel.
 
Onkraj mask in vsakdanjega novoreka, rutin in gospodovanja elit, ki ga ljubijo številni hlapci, leži večni Kapital, zato ti, ki ga grabijo z obema rokama, nenehno kričijo, da bo kapitalizem večno tu. Odrešitve to ne prinaša nikomur, še manj prinaša blagostanje in srečo.
 
Tovarištvo zagotavlja oboje. Srečo v bojih za univerzalno in blagostanje kot občutek, da smo skupaj, enaki. Boj tovarišev je boj za življenje v sedanjosti, ki pa ima to nenavadno značilnost, da obstaja v najbolj čisti obliki le kot bodočnost, katarzično očiščena temnih sil, zato se tovariši zavedajo, da mora v vsaki sedanjosti le-ta šele biti artikulirana in napisana, saj ni res, da je kar dana vsem ljudem v uživanje.